Kozjansko
Section outline
-
Ekskurzija poteka po nekaterih ključnih točkah na Kozjanskem, ki so povezane ali z zgodovinskim ozadjem in pomenom ali pa je v njih možno prepoznati današnje značilne procese geografske preobrazbe.
V tem smislu boste z opisom točk postankov spoznavali pomen naselij in razvoj prebivalstva skozi zgodovino, razlike v naravnih danostih, ki tudi niso nepomembne pri oblikovanju manjših prostorskih struktur znotraj Kozjanskega.Cilj je spoznavati Kozjansko kot pokrajino, ki je v naravnogeografskem smislu prehodna pokrajina med predalpskim in subpanonskim svetom. Večja enotnost pokrajine se kaže v družbenogeografskih elementih in podobnosti razvojnih problemov. V srednjem veku je nastalo več tržnih naselbin. Živahno tržno življenje se je nadaljevalo v zametke obrtno-industrijske proizvodnje. Ti obrati so večinoma propadli zaradi spremenjenih gospodarskih pogojev do začetka 20. stoletja ali do druge svetovne vojne. Tržnim naseljem je ostala nekaj časa samo še upravna funkcija. Prebivalstvo se je začelo odseljevati, pokrajina pa prazniti. Največji padec števila prebivalcev in odseljevanje je zaslediti po drugi svetovni vojni. Ljudje so iskali delo v novo nastalih tovarnah v mestih. Kozjansko je začelo v razvoju izrazito zaostajati. Postalo je sinonim za manj razvito pokrajino. Glavni problemi se kažejo v zmanjševanju števila prebivalcev in njihovem staranju, opuščanju kmetijske pridelave in propadanju kulturne krajine. Temeljni razvojni problem je tudi premalo razvita infrastruktura. Kozjanskemu in podobnim pokrajinam skuša pomagati tudi država s sredstvi za razvoj manj razvitih oziroma demografsko ogroženih območij. Ta sredstva ne zadoščajo za hitrejši in usklajen razvoj. Zato bi bilo potrebno za Kozjansko narediti celovit razvojni program. Hitrejši razvoj je mogoč samo na podlagi iniciativ lokalnega prebivalstva, domačega kapitala in kapitala od zunaj ter državnih sredstev. Razvoj mora temeljiti na izkoriščanju lokalnih virov in upoštevanju komparativnih prednosti.Avtor ekskurzije: Anton Polšak -
Podobno kot ostali kozjanski trgi je tudi Podsreda nastala pod bližnjim gradom Sreda na severnem pobočju Orlice. Nemška oblika imena Herberch opozarja na veliko starost stavbe, saj pomeni zaklonišče, del utrdbe karolinške dobe, lahko pa pomeni tudi samo zavetišče ob srednjeveški cesti (Stopar, 1993: 79). V dolini pod gradom, nekoliko odmaknjeno od gradu, se je razvilo naselje Podsreda. Ime nima zveze z imenom gradu, saj verjetno izhaja iz sodnega dne, ki je bil v sredo. Kot trg se prvič omenja leta 1377. Leta 1560 je trg dobil dva letna sejma, leta 1836 pa tri živinske sejme (Leksikon, 1976: 381, geslo Podsreda). Prvotno naselje je bilo nižje ob Bistrici in se je imenovalo Stari trg, osrednje naselje pa so imenovali Novi trg; ta se je razvil ob cesti, ki vodi iz bistriške doline preko nizkega sedla med Bohorjem in Orlico na savsko stran. Druga pot pa vodi po dolini Bistrice do Bistrice ob Sotli. Nekoliko razširjen prostor ob cesti je služil tudi tržnemu namenu. Ob vsaki strani ceste so postavili hiše, kar pomeni enostavno, a zavestno trško zasnovo. Čeprav je trg leta 1798 pogorel, je današnja zasnova trga enaka. Spremenile so se nekdanje centralne funkcije, tako da je nekdanji imenitni in hkrati tudi največji kozjanski trg danes le še navadna obcestna vas. V naselju ni več šole, od nekdanjih 6 sta ostali še 2 gostilni, med zadnjo vojno uničene graščinske žage niso več obnovili (v času obratovanja je zaposlovala okrog 100 delavcev), znana lončarska obrt je prav tako izginila. Na nekdanjo veljavo spominja le pranger z letnico 1667. Vzroke za nazadovanje trga je Žagar (1967: 138) videl predvsem v zaprtosti in odročnosti, pa tudi v tem, da mu je Kozje odvzelo še poslednje centralne funkcije. Zato je prebivalstvo stagniralo vse od prvega popisa leta 1869 pa do časa po drugi vojni; od leta 1953 do 1991 se je število prebivalstva prepolovilo (s 441 na 218), kar opozarja tudi na podobno prihodnost, če ne bodo zaživeli nekateri projekti in zamisli revitalizacije.
-
Kozje je primer nekdanjega in tudi sedanjega kozjanskega trga, ki kljub pretekli stagnaciji danes doživlja večji napredek. Vzrok temu je že v tem, da naselje ni nastalo v za današnji čas tako neprimerni legi kot Pilštanj. Naselje, ki ima kontinuiteto s predslovansko naselbino, je nastalo pod gradom, ki je bil postavljen na bližnjem hribu Bredič. Naselje se posredno omenja kot dvor Traskendorf s 30 kmetijami že leta 1016, ko so posest dobili Breže - Seliški. Leta 1384 se prvič omenja 26 kozjanskih tržanov, kot trg pa se Kozje omenja šele 1646. Naselje je nastalo na manjšem vršaju Bistrega grabna, ki se tu izvije iz ozke doline in se izliva v Bistrico, ki je pri Kozjem ustvarila že kar široko dolino. To dejstvo je bilo ugodno tudi za kasnejši razvoj Kozjega. Ko se je zmanjšala obrambna in fevdalna upravna funkcija gradu, je bilo Kozje v slabšem položaju, vendar je izkoristilo funkcijo sodnega okraja z davkarijo (od leta 1855) in nekaj funkcij Šmarsko-Rogaško-Kozjanskega okraja. To dejstvo je verjetno pripomoglo tudi k temu, da so po drugi vojni v Kozjem nekaj časa še obdržali občino. Kozje je kljub dolgotrajni stagnaciji postalo največje kozjansko naselje, ki si je pridobilo tudi največ urbanih funkcij. Postalo je lokalno središče vzhodnega Kozjanskega, ki pa z ustanovitvijo in sedežem nove občine (1994) že presega samo lokalni pomen.
V prid temu govori tudi dejstvo, da je v Kozjem nastalo nekaj večjih industrijskih obratov (Mont Kozje, ki je naslednica obrata Metke iz Celje; ta je bil leta 1959, ko je bil odprt, edini industrijski obrat na Kozjanskem; Dekor, ki je obrat Steklarne Rogaška Slatina; Estet; do stečaja leta 1998 pa je deloval tudi žagarski obrat lesne industrije Bohor iz Mestinja), poleg tega je v Kozjem policijski oddelek, lekarna, veterinarska postaja, zdravstvena postaja, šola, krajevni urad itn. Je pa prenehalo delovati nekaj predvojnih in tudi še povojnih obratov (npr. mlekarna in sirarna). Kot posledica gospodarskega in upravnega stanja se je razvijalo tudi prebivalstvo. V času, ko je Kozje izgubljalo upravne in urbane funkcije, je prebivalstvo bolj ali manj stagniralo, v novejšem času pa je viden opaznejši porast števila prebivalstva (s 586 leta 1961 na 759 leta 1991).
-
Pilštanj je med kozjanskimi trgi največja posebnost, saj je doživel največjo degradacijo v vseh pogledih. Politične in gospodarske razmere so povzročile, da je od enega najpomembnejših trgov v srednjem in tudi novem veku postal naselje brez kakršnihkoli centralnih funkcij v sedanjosti. Je najstarejši trg na Kozjanskem. Nastanek naselbine sodi verjetno še v predslovensko dobo (Kokole, 1956: 103). Kot vas se omenja leta 1167. Prav tako je tudi Pilštanjski grad (kasneje se omenja Drenski grad, ki je drugi grad na Pilštanju) med najstarejšimi v tem delu Slovenije, zgrajen naj bi bil že v 1. pol. 10. stoletja (Leksikon, 1937: 592), prvič pa se omenja leta 1158 (Stopar, 1993: 56). V času nemške države (nekako pred letom 1000) je imel funkcijo utrdbe, nato pa postane sedež obsežnega fevdalnega gospostva. Ko je sredi 11. stoletja območje prišlo v last krške škofije, je postal Pilštanj tudi širše cerkveno središče. Iz pilštanjske veležupnije so se kasneje razvile skoraj vse kozjanske župnije. Kot (Novi) trg se izrecno omenja leta 1404. Imel je običajne trške pravice in privilegije, med njimi že v 15. stoletju pravico do 6 sejmov, ki so jih kasneje povečali na 12, tedenski tržni dan in lastno sodstvo. Z gotovostjo smemo trditi, da je prvotno naselje nastalo pod apnenčastim pomolom, na katerem je stal Pilštanjski grad, saj se današnje naselje na južnem pobočju tega pomola imenuje Stari trg in je po imenu sodeč gotovo opravljalo tržne funkcije. Formalno je Pilštanj postal trg verjetno šele potem, ko je nastalo naselje, ki se imenuje Novi trg, na samem pomolu v neposredni bližini obeh gradov (Pilštanjskega in Drenovega). Šola se v trgu omenja že leta 1466, vendar se je moderno šolstvo začelo leta 1752, prva šola pa je bila zgrajena leta 1824. Pouk je na Pilštanju trajal do leta 1964, ko so v sosednjem Lesičnem zgradili novo šolo. Nekaj let po drugi vojni je na Pilštanju delovala tudi gimnazija z internatom.
Kraj je živel od centralnih fevdalnih funkcij in tržnega (poslovnega) življenja. Zagotavljala mu ga je nekdanja cesta, ki se je vzpenjala preko prevala. Pilštanj je bil znan po lončarstvu in drenu ter drnuljah (iz sadežev se kuha žganje). Ko je Pilštanj po zamrtju fevdalnih funkcij izgubil strateško vlogo in ko so v novejšem času zgradili cesto v soteski Bistrice, je trg izgubil večino vzvodov, ki so včasih pomenili živahno trško življenje. Kraj je hitro izgubil funkcije centralnega vaškega oziroma trškega naselja, saj je danes brez šole, pošte, gostilne in obrti. Na nekdanjo funkcijo opozarjajo le še oblika trga, arhitekturne posebnosti nekaterih stavb in sramotilni steber (pranger). O nazadovanju trga v novejšem času govorijo tudi podatki o številu prebivalcev. Teh je bilo leta 1869 410, pred drugo svetovno vojno (1931) 304, leta 1981 157, deset let kasneje pa le malo več, 162. Pilštanj je tako izrazit primer nazadovanja nekdanjega trga, ki ga je sodobni čas dobesedno obšel.
-
Gubno je manjše naselje v osrednjem delu Kozjanskega. Leži na nekoliko vzpetem svetu med dolino Bistrice in Sušice. Jedro vasi je pod cerkvijo Sv. Primoža in Felicijana. Ostale kmetije so raztresene po okoliškem dokaj razgibanem svetu, kjer marsikje opazimo plazenje zemlje na lapornati ali ilovnati podlagi. Mnogo je že dalj časa opuščenih domačij, tudi v samem vaškem jedru, kar govori o močnem odseljevanju prebivalstva (tabela). Zaradi tega je marsikje neobdelana oziroma zaraščajoča zemlja in opustele kmetije, sploh v bolj strmih območjih. Tako ni čudno, da je mogoče dobiti obilo zemlje v najem, le če je za to interes. Na ekskurziji sicer ni bilo časa za ogled kraja; je pa to šolski primer odmiranja oziroma izseljevanja prebivalstva in mnogih od tega odvisnih problemov.
-
Prevorje, naselje v severnem delu Kozjanskega, tvorita predvsem zaselka Lopaca ob cesti Lesično-Šentjur in Prevorje na vzpetini okrog cerkve sv. Ane. V okolici je mnogo raztresenih domačij na dokaj razgibanem in hkrati strmem svetu. Naselje že dalj časa stagnira; so pa prebivalci v naselju uspeli obdržati podružnično šolo, ki so jo pred leti zgradili novo. V šolo je bilo npr. v šolskem letu 1953/54 vpisanih 116 otrok, danes le še okrog 20, ki so vključeni v dva kombinirana razreda. Šoli, ki je dejansko prevelika za samo šolsko dejavnost, bi bilo potrebno najti še druge funkcije (v šoli je predvidena astronomska opazovalnica, možnost je tudi šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD)). Prebivalci se vozijo na delo v glavnem v Šentjur, Štore in Celje.
Tabela: Število prebivalcev Lopace (Prevorja) ob popisih 1869-2002.1869
1880
1890
1900
1910
1931
1948
1953
1961
1971
1981
1991
2002
173
177
195
189
219
177
175
186
149
129
127
130
130
-
Zagorje je tipično kozjansko naselje, ki je kljub demografskemu in siceršnjemu nazadovanju ohranila svoje bistvo, ki se kaže v ohranjeni pokrajini in kulturnem življenju. V splošnem prevladuje kmetijstvo oziroma živinoreja. Kraj je v preteklih desetletjih izgubil vse centralne dejavnosti: šolo leta 1977, gostilne, župnišče; ostal je le sedež krajevne skupnosti. Jedro naselja se je razvilo pod mogočno cerkvijo Marije Pomočnice, ki je za Kozjansko izreden kulturni spomenik. Letnica 1661 nad glavnim vhodom nakazuje zgodnji barok, vendar je nastajala dalj časa. Najprej nas preseneti globoko nadstropno preddverje, kar govori o tem, da gre za romarsko cerkev. Zvonik je osmerokoten in značilno pokrit s skrilavnim glinovcem. Prezbiterij je okrašen z drobno baročno štukaturo, glavni motiv pa je Marijino kronanje. Prav tako prevladujejo prizori Marijine pomoči v izredno lepo poslikani ladji. V cerkvi sta dva stranska naslikana oltarja in dve stranski kapeli. Veliki Marijin oltar je iz začetka 18. stoletja in je delo Gregorja Božiča iz Laškega. Na stenskih slikarijah in na obeh stranskih oltarjih so grbi s tremi belimi roglji, grbi plemiške rodbine Attemsov. Starejša kot baročna je kapela na južni strani cerkve, ki je gotsko zvezdasto obokana z rebri; na sklepniku je grb grofov Celjskih. Zagorska cerkev je tako kar dvakrat plemiška ustanova in s svojimi umetninami eden velikih slovenskih kulturnih spomenikov.
-
Najbolj zahodni kozjanski trg je Planina pri Sevnici. Pod prvotnim gradom, ki naj bi bil pozidan že konec 10. stoletja, je v 12. stoletju nastalo naselje, ki se prvič omenja v zvezi z gradom leta 1190, kot trg pa leta 1345. Planina je nastala na prevalnem svetu, od koder se svet spušča na vse štiri strani. Takšna lega je gotovo imela strateški pomen vse od rimske dobe naprej, saj naj bi prav na mestu nekdanje rimske postojanke nastal tudi srednjeveški grad. Planina je bila kot trg dejansko edino središče agrarne okolice, saj v bližini ni bilo drugih trgov; najbližji je bil
12 km oddaljeni Pilštanj. V kmetijstvu, ki ga je tu dopolnjevalo gozdarstvo na Bohorju, je prevladovala živinoreja, zato ni nenavadno, da se je na Planini razvila najbolj živa sejemska dejavnost, kjer so na sejmih našteli tudi preko 1000 glav govedi. Čeprav so v trgu delovali tudi razni obrtniki, posebej veliko je bilo gostilničarjev (sredi 19. stoletja je bilo v planinskem okraju 40 gostilničarjev in 35 obrtnikov), je bila Planina zares poznana po živinskih sejmih. Sejmi so v svojem času odražali pomen in značaj živinorejskega gospodarstva na območju Kozjanskega. Živinoreja je bila razvita tudi drugod, npr. na vzhodnem Kozjanskem in Obsotelju, sejmi so nastali tudi na ugodnih mestih, kjer so se stikale trgovske in druge poti. Tako je šlo v Obsotelju za stik kozjanske in hrvaške živinoreje. Kozjanski živinorejci in mesarji so namreč kupovali ceneno živino s Hrvaškega. Hrvaške vole so navadno redili še naprej, krave pa so kmetje prodajali manjšim kmetom in mesarjem (Žagar, 1967: 82). Podobna menjava je bila tudi med zahodnim in vzhodnim delom Kozjanskega. Tako so kmetje z zahodnega dela Kozjanskega na sejmih prodajali spitane težke vole, kupovali pa suho živino, ki so jo nato poredili in prodali. Ko se je v
60. in 70. letih tega stoletja povpraševanje po težkih volih zaradi povpraševanja po mladih pitancih zmanjšalo, je to tudi pripomoglo k zatonu sejmov. Poleg tega pa jih je prehitel čas, saj so kmetje začeli trgovati na drugačnih osnovah (sodelovanje z zadrugami ipd.). Sejmi pa so bili pomembni tudi zaradi tega, ker so na njih trgovali tudi številni obrtniki in krošnjarji (na planinskem sejmu je bilo še po drugi vojni 20 do 30 kramarjev), delo pa so dobili goniči živine. V trgovanje se je vključilo tudi nekaj deset mešetarjev. Od sejemskih pristojbin so se financirale lokalne skupnosti (občine). Pomenu sejmov in o tem, kako so bili sejmi poznani, govori tudi dejstvo, da so na planinski sejem prihajali kupci iz Celja, Zagreba, v času Avstro-Ogrske celo iz Avstrije in Češke, med obema vojnama pa iz Italije (predvsem tam živeči Slovenci). Po drugi svetovni vojni je kazalo, da bo Planina postala upravno središče osrednjega Kozjanskega, toda majhno občino so leta 1957 dokončno priključili občini Šentjur. Planina je izgubila še tistih nekaj upravnih funkcij, ki jih je imela do tedaj. Te spremembe se pri razvoju prebivalstva poznajo manj kot pri drugih kozjanskih trgih. Očitno je Planino bolj prizadela kriza v kmetijstvu konec 19. stoletja in splošna gospodarska kriza v 30. letih tega stoletja, kot pa čas po drugi svetovni vojni, saj Planina izkazuje v povojnem času stagnacijo in ne upad prebivalstva (leta 1948 je živelo na Planini 284 ljudi, leta 1971 pa 292). Rast prebivalstva beleži Planina od 70. let naprej, ko se je tu začelo hitreje razvijati gospodarstvo. Število prebivalcev se je tako povečalo z 292 leta 1971 na 417 leta 1991. Je pa pri tem potrebno pripomniti, da se število prebivalcev v kraju veča predvsem na račun priselitev, kar ugotavljamo tudi v poglavju o razvoju prebivalstva na Kozjanskem. Naj kot zanimivost omenimo dejstvo, da je bila Planina med kozjanskimi trgi v preteklem stoletju najmanjša po številu prebivalcev, saj so jo vsi ostali trgi prekašali skoraj za dvakrat.
-
Dobje je primer majhne a uspešne občine. Meri okrog 17 km2 in ima po zadnjih popisnih podatkih 998 prebivalcev (tabela). Obsega vsega 13 naselij. Ustanovljena je bila leta 1999. V splošnem se srečuje z enakimi demografskimi in razvojnimi problemi kot večina Kozjanskega (zmanjševanje števila prebivalcev, problemi delovnih mest, razvoja kmetijstva, nekoliko manj izrazit je problem cest in vodovoda, kjer je delež oskrbe prebivalstva gotovo že 100 %). Jedro vasi leži pri cerkvi karmelske Matere božje. Naselje ima tudi nekaj središčnih funkcij (navsezadnje je to tudi pogoj za občino): šola, sedež občine, trgovine, gostinska dejavnost, pošta, v naselju pa je tudi nekaj delovnih mest v konfekcijskem obratu. Občina namenja glede na svoj proračun znatna sredstva za razvoj gospodarstva (obrt in podjetništvo, turizem, javna dela itd.), v kmetijstvu pa za melioracije, regresiranje pridelave, urejanje pašnikov, izobraževanje in drugo.
1869
1880
1890
1900
1910
1931
1948
1953
1961
1971
1981
1991
2002
1186
1285
1419
1355
1387
1333
1483
1455
1230
1163
1160
1082
998
Število prebivalcev občine Dobje ob popisih 1869-2002.
-
Zadnja postaja ekskurzije je bila ob Slivniškem jezeru. Jezero meri okrog 84 ha, globina vode ni večja od nekaj metrov. Jezero je nastalo v okljukih pred koncem tretje prebojne doline potoka Ločnica jugovzhodno od Šentjurja. Zgradili so ga leta 1975 z namenom poplavne varnosti, oskrbe z vodo, rekreacije in ribištva. Za 13 m visokim in 81 m dolgim nasipom oziroma jezom je nastalo 2,5 km dolgo jezero s površino okrog 84 ha in prostornino okrog 4 milijone m2 vode.
V jezeru je veliko emerzne in flotatne vegetacije. Pomembno je tako za rastlinstvo kot živalstvo, predvsem plazilce, dvoživke in ptice, ki so jih okrog jezera našteli 126 vrst. Zaradi svojih vrednot si jezero zasluži zavarovanje, npr. kot krajinski park. Več o pomenu jezera si lahko bralci preberejo v GO, št. 2/1997, kjer sta o jezeru pisala Milan in Nuša Vogrin.