Planina pri Sevnici

Najbolj zahodni kozjanski trg je Planina pri Sevnici. Pod prvotnim gradom, ki naj bi bil pozidan že konec 10. stoletja, je v 12. stoletju nastalo naselje, ki se prvič omenja v zvezi z gradom leta 1190, kot trg pa leta 1345. Planina je nastala na prevalnem svetu, od koder se svet spušča na vse štiri strani. Takšna lega je gotovo imela strateški pomen vse od rimske dobe naprej, saj naj bi prav na mestu nekdanje rimske postojanke nastal tudi srednjeveški grad. Planina je bila kot trg dejansko edino središče agrarne okolice, saj v bližini ni bilo drugih trgov; najbližji je bil 12 km oddaljeni Pilštanj. V kmetijstvu, ki ga je tu dopolnjevalo gozdarstvo na Bohorju, je prevladovala živinoreja, zato ni nenavadno, da se je na Planini razvila najbolj živa sejemska dejavnost, kjer so na sejmih našteli tudi preko 1000 glav govedi. Čeprav so v trgu delovali tudi razni obrtniki, posebej veliko je bilo gostilničarjev (sredi 19. stoletja je bilo v planinskem okraju 40 gostilničarjev in 35 obrtnikov), je bila Planina zares poznana po živinskih sejmih.  Sejmi so v svojem času odražali pomen in značaj živinorejskega gospodarstva na območju Kozjanskega.

Živinoreja je bila razvita tudi drugod, npr. na vzhodnem Kozjanskem in Obsotelju, sejmi so nastali tudi na ugodnih mestih, kjer so se stikale trgovske in druge poti. Tako je šlo v Obsotelju za stik kozjanske in hrvaške živinoreje. Kozjanski živinorejci in mesarji so namreč kupovali ceneno živino s Hrvaškega. Hrvaške vole so navadno redili še naprej, krave pa so kmetje prodajali manjšim kmetom in mesarjem (Žagar, 1967: 82). Podobna menjava je bila tudi med zahodnim in vzhodnim delom Kozjanskega. Tako so kmetje z zahodnega dela Kozjanskega na sejmih prodajali spitane težke vole, kupovali pa suho živino, ki so jo nato poredili in prodali. Ko se je v 60. in 70. letih tega stoletja povpraševanje po težkih volih zaradi povpraševanja po mladih pitancih zmanjšalo, je to tudi pripomoglo k zatonu sejmov. Poleg tega pa jih je prehitel čas, saj so kmetje začeli trgovati na drugačnih osnovah (sodelovanje z zadrugami ipd.). Sejmi pa so bili pomembni tudi zaradi tega, ker so na njih trgovali tudi številni obrtniki in krošnjarji (na planinskem sejmu je bilo še po drugi vojni 20 do 30 kramarjev), delo pa so dobili goniči živine. V trgovanje se je vključilo tudi nekaj deset mešetarjev. Od sejemskih pristojbin so se financirale lokalne skupnosti (občine). Pomenu sejmov in o tem, kako so bili sejmi poznani, govori tudi dejstvo, da so na planinski sejem prihajali kupci iz Celja, Zagreba, v času Avstro-Ogrske celo iz Avstrije in Češke, med obema vojnama pa iz Italije (predvsem tam živeči Slovenci).

Po drugi svetovni vojni je kazalo, da bo Planina postala upravno središče osrednjega Kozjanskega, toda majhno občino so leta 1957 dokončno priključili občini Šentjur. Planina je izgubila še tistih nekaj upravnih funkcij, ki jih je imela do tedaj. Te spremembe se pri razvoju prebivalstva poznajo manj kot pri drugih kozjanskih trgih. Očitno je Planino bolj prizadela kriza v kmetijstvu konec 19. stoletja in splošna gospodarska kriza v 30. letih tega stoletja, kot pa čas po drugi svetovni vojni, saj Planina izkazuje v povojnem času stagnacijo in ne upad prebivalstva (leta 1948 je živelo na Planini 284 ljudi, leta 1971 pa 292). Rast prebivalstva beleži Planina od 70. let naprej, ko se je tu začelo hitreje razvijati gospodarstvo. Število prebivalcev se je tako povečalo z 292 leta 1971 na 417 leta 1991. Je pa pri tem potrebno pripomniti, da se število prebivalcev v kraju veča predvsem na račun priselitev, kar ugotavljamo tudi v poglavju o razvoju prebivalstva na Kozjanskem. Naj kot zanimivost omenimo dejstvo, da je bila Planina med kozjanskimi trgi v preteklem stoletju najmanjša po številu prebivalcev, saj so jo vsi ostali trgi prekašali skoraj za dvakrat.