Koroška
Section outline
-
Pot nas bo vodila iz Slovenj Gradca proti Dravogradu do sotočja treh rek - Mislinje, Meže in Drave. Nato se bomo peljali preko Raven na Koroškem do Mežice in Žerjava.
Spoznali bomo naravne in družbene značilnosti Koroške pokrajine, probleme in prednosti s katerimi se soočajo tukajšnji ljudje.
Slovenj Gradec (08.00) - HE Dravograd (08.30 - 09.30) - Koroški pokrajinski muzej Ravne na Koroškem (10.00 - 11.00) - Štoparjev most (11.30 - kratek postanek) - vas Šentanel (12.00 - 14.00, ogled muzeja, analiza pokrajine in čas za kosilo na kmečkem turizmu Marin Miler) - Mežica (15.00 - 17.00 ogled rudnika s kolesom ter ogled muzeja) - Žerjav (17.15 - 17.45, kratek postanek v Žerjavu, analiza pokrajine) - Slovenj Gradec (19.00).
Avtor ekskurzije: Gordana Kurmanšek
-
Ogledali si bomo Hidroelektrarno Dravograd ter akumulacijsko Dravograjsko jezero, ki je nastalo leta 1943, ko je bil zgrajen jez hidroelektrarne Dravograd. Jezero je dolgo10,2 km in sega delno še čez državno mejo v Avstrijo vse do zgoraj ležeče HE Labot.
Površina, ki so jo zajezili, se je razvila v močvirje z otoki in trstičjem, ki je bogat življenjski prostor redkih rastlin in živali. Najzanimivejše so ptice. Znanih je preko 150 vrst, ki tukaj gnezdijo ali pa se tu ustavljajo v času selitve ali prezimovanja. Zato je Dravograjsko jezero tudi mednarodno pomembna ornitološka lokacija.Dejavnosti:- zapiši pozitivne in negativne vplive gradnje HE na okolje in ljudi,
- med vožnjo opazuj dolino reke Meže od Dravograda do Žerjava (anliziraj širino doline, gospodarske dejavnosti, poselitev) na različnih delih. -
Ogledali si bomo železarsko ter gozdarsko in lesarsko zbirko v Koroškem pokrajinskem muzeju.
Železarska zbirka prikazuje razvoj železarstva in jeklarstva na Koroškem od začetkov po letu 1620 dalje. Na vodno silo Meže in Šumca so se v 18. stoletju oprle fužine v Črni, Mežici in na Ravnah. Močan, a kratkotrajen vzpon (1835-1899) je doživela železarna na Prevaljah, ki je zaradi kvalitete svojih izdelkov in številnih tehničnih novosti dosegla svetovni ugled, tako kot tudi jeklarna grofa Thurna (Železarna Ravne). Prvotno so proizvajali žeblje in za tedanji čas uporabne izdelke iz železa. V začetku 19. stoletja so v kovačijah na Muti kovali različno orodje (lopate, motike, sekire, svedre…), v livarni sive litine pa vlivali raznovrstne izdelke (okvirje, možnarje, likalnike..). Znamenit eksponat zbirke je pudlovka – peč, v kateri so izdelovali izredno kakovostne vrste jekla.
Pokrajina med Peco in Pohorjem je bogata z gozdovi. Les so uporabljali za gradnjo stavb, izdelavo orodij, hišne opreme, obuval in kot kurivo v gospodinjstvih in v industrijskih obratih. Veliki porabniki lesa so bili v 18. in 19. stoletju fužine in rudniki. V zbirki so razstavljeni predmeti in orodja, ki so jih uporabljali pri vsakdanjem delu v gozdu in za obdelavo lesa. Pomemben vir dohodkov je predstavljala prodaja lesa, zlasti rezanega. Prve žage na vodni pogon so v Evropi omenjene v 14. stoletju, v Dravski dolini leta 1403. Po drugi svetovni vojni so se nekatere žage razvile v lesno predelovalne obrate, kot je Lesna Slovenj Gradec.
Kontakt: +386 2 870 64 61 (tajništvo)
Odprto: tor. – pet. od 9.00 do 16.00, sobota od 9.00 do 13.00, ponedeljek in nedelja zaprto Vstopnina: odrasli 2 eur, mladina 1,5 eur
Lokacija: Na gradu 2, Ravne na Koroškem
Elektronska pošta: karla.oder@kpm.si -
Kamnit most, dolg 150 – 200 m, sloni na štirih nosilnih stebrih, visokih približno 40 metrov, je izjemen tehniški spomenik na Koroškem in eden najlepših železniških viaduktov na Slovenskem. Njegova posebnost je v tem, ker je grajen v ovinek, ki se rahlo vzpenja. Graditi so ga začeli že leta 1857. Januarja so ustanovili delniško družbo, ki je prevzela gradnjo mostu in z deli pričela že v istem letu ter ga dogradili leta 1863. Predsednik družbe je bil pliberški grof Georg Thurn Valsassina. Zaradi zelo razgibanega terena so morali na progi Maribor-Celovec zgraditi večje in manjše viadukte in tunele. Za gradnjo omenjenih objektov in tudi za Štoparjev most so lomili in klesali kamen na Volinjaku nad Lešami. Po odprtju proge je nastalo veliko neurje, ki je na posameznih delih uničilo progo.
Še danes je živa resnična anekdota. Arhitekt, ki je zasnoval ta veliki objekt, se je menda tik preden je preko mostu zapeljal prvi vlak, vrgel z vrha mostu v globino. Bal se je namreč, da most ne bo vzdržal, saj se je pogreznil za nekaj centimetrov. Vendar stoji še danes. Tudi med vojno so nanj že namestili mine, a ga niso razstrelili. Pravijo, da ima v sebi čarobno moč, saj je v njegovih temeljih zakopanih na ducate trupel.
Dejavnosti:
- kakšne so posebnosti železniškega viadukta - izjemnega tehniškega spomenika imenovanega Štoparjev most;
- katere kraje povezuje železnica proti vzhodu in katere proti zahodu;
- zakaj je na tem območju bila potreba po gradnji viadukta. -
Ogledali si bomo vas Šentanel, ki je znana po turističnih kmetijah.
Na južnih obronkih Strojne in nad Podjuno je hribovsko naselje ŠENTANEL ( 688 m nv.), okoli katerega so številne samotne kmetije. Cesta se odcepi z glavne ceste med Prevaljami in Poljano in pelje pod železniškim kamnitim mostom ( Štoparjev most ). Šentanel je mejna vas, ki ima cudovito soncno lego in kjer so prelepi razgledi na Uršljo goro, Peco, Radubo, Obir in Podjuno. Sama vasica šteje le nekaj deset hiš in kmetij, naseljena je bila že v 12. stoletju in iz tistega časa je cerkveni zvonik. Novo cerkev sv. Danijela so zgradili 1865, okrog nje je urejeno pokopališče. Sredi vasi je Brusníkova lesena kajža iz leta 1652, ena najstarejših ohranjenih na Koroškem, z značilnim koroškim gankom, majhnimi okenci in pokrita s šitli. Nekoč izrazito samooskrbne kmetije s prevladujočo poljedeljsko dejavnostjo, ki so pridelovale različne vrste žit in poljščin, so se v sedemdesetih letih 20. stoletja usmerile v živinorejo, nekatere, predvsem v vasi in njeni bližnji okolici, pa tudi v turistično dejavnost.
Šentanel je dobro znan predvsem po razvitem turizmu na kmetijah, s katerim se ukvarja skoraj cela vas. V središcu vasi stoji župna cerkev sv. Danijela, nad vasjo je kapelica sv. Uršule, vas pa ima tudi kmecki muzej. Prirodna zanimivost pa je Milerjeva lipa z obsegom debla 400cm.
Dejavnost:
- kartiraj kmetije, ki se ukvarjajo s kmečkim turizmom v vasi;
- zapiši kaj gostom nudi kmečki turizem Marin Miler;
- zapiši nekaj primerov značilnih koroških jedi;
- opiši kaj prikazuje kmečki muzej;
- nariši Brusnikovo leseno kajžo iz leta 1652 ter opiši njene arhitekturne značilnosti in sklepaj o naravnih danostih, ki so vplivale na takšen način gradnje. -
Spoznali bomo delo rudarjev in skrivnostni svet Podzemlja Pece. S kolesom bomo obiskali turistični rudnik mežica nato pa si ogledali še muzej, kjer si je poleg predmetov iz rudarske dejavnosti, zbirk rud, mineralov in fosilov mogoče ogledati tudi rudarsko stanovanje, kjer so prikazane bivalne razmere in navade rudarskih družin v prvi polovici 20. stoletja.
Mežiški rudnik je lep primer sovpadanja naravne in kulturne dediščine. Večstoletno izkopavanje rude je vplivalo na družbeni razvoj celotne doline. Pomembno je spoznavanje naravnogeografskih značilnosti območja ter prilagajanje človeka naravnim razmeram. Rudnik v Mežici ima kulturno-vzgojni in zgodovinski pomen . Tu je tudi nahajališče minerala wulfenita, ki predstavlja geološko posebnost.
Rudarjenje svinca in cinka v Mežiški dolini se odvija že več kot 400 let. Vrsta rudnikov in jam je bila združena v kompleks rudnikov med Mežico in Žerjavom. Ohranjeni del urejenih, širokih rovov pod Peco so spremenili v zanimiv muzej. Vhod vanj je urejen s platoja v industrijski coni med Mežico in Žerjavom.
Pred vhodom v podzemlje je postaja ozkotirne železnice in nadstropen objekt. V gornji etaži hiše so razstave rudniških načrtov, instrumentov, fotografij Maksa Kunca, prikaz načinov rudarjenja in bogata geološka zbirka. V pritličju so manjši lokal, prodajalna spominkov in garderoba.
Med Peco in Uršljo goro so že od nekdaj poznana nahajališča rude, ki so jih odkrili že Rimljani. Prvi pisani viri o izkoriščanju svinčeve rude so iz leta 1665. Dolga leta rudarjenja in razvoj rudnika so svojevrstno zaznamovali življenje ljudi in pokrajino ob vznožju Karavank.
Menjali so se mnogi lastniki, konec 19.stoletja pa je avstrijsko podjetje Bleiberger Bergwerks Union pokupilo vse manjše rudnike in začelo načrtno rudariti.
Z vse bolj aktivnim odkopavanjem se je povečevalo tudi število rudarjev in s tem tudi vpliv rudnika na razvoj Črne in Mežice.
Rudnik se je začel močno razvijati v začetku dvajsetega stoletja, ko so se poleg rudnika začele močneje razvijati tudi spremljajoče dejavnosti (topilnica in izbiralnica v Žerjavu, elektrarne...)
Nastalo je močno podjetje Rudnik svinca in topilnica Mežica, ki je zaposlovalo tudi preko 2000 ljudi (rudarski obrati, separacija, topilnica, proizvodnja akumulatorskih baterij, tovarna opreme, žaga, mizarska delavnica, skupne službe… )
V več kot treh stoletjih rudarjenja so rudarji odkopali 19 milijonov ton svinčeve in cinkove rude za kar so morali odkopati preko 800km rovov.
Leta 1988 je bil sprejet zakon o postopnem zapiranju rudnika. Leta 1994 je bil izdelan projekt zapiranja Rudnika svinca in cinka Mežica, dokončno je bila ustavljena proizvodnja svinčeno-cinkove rude. -
Ustavili se bomo še v Žerjavu - v 'dolini smrti', kjer bližnja, še vedno precej gola pobočja, kažejo strupene vplive topilnice svinca v kraju.
Od zunaj si bomo ogledali tehnični spomenik – separacija Žerjav, ki je Evropskem merilu redek še ohranjen primerek in je zato njena zunanjost zaščitena kot tehnični spomenik ogledali si bomo tudi industrijsko cono Žejav in od daleč »dolino smrti«.Ko je bila stavba leta 1914 dograjena, se je začelo zares. Svinec so tod kopali že davno, vendar so bile količine, glede, na tehnologijo odkopa tako majhne, da je bilo tudi onesnaževanje zanemarljivo. Takrat je tudi Žerjav zgledal nekoliko drugače kot danes. Prebivalcem se še sanjalo ni, kakšno onesnaženje bo povzročilo rudarjenje. Bili so zadovoljni, saj so si s kopanjem rude pod zemljo za tiste čase prislužili kar solidne plače in vesel je bil, kdor je dobil delo v rudniku. Velika večina ni vedela, kako škodljivo vpliva svinec na njihovo zdravje, saj jim tega tudi niso povedali, kajti rabili so delovno silo. Žerjav je postajal vse bolj “dolina smrti”. Zelenja praktično ni bilo več, dolino pa so obdajale le še gole skalne stene. Nihče ni nikogar vprašal kako se počuti in kako živi v tem onesnaženju. Ljudje so garali za preživetje. Na tisoče ton svinca, cinka, pa tudi srebra in zlata so zvozili iz te doline. Vse to do leta 1994. Takrat so rudnik zaprli.
Država je naredila veliko pri sanaciji okolja, pozelenili so nasipe in pobočja so se začela zaraščati, saj novega onesnaževanja ni bilo več toliko, kajti tehnologija topljenja se je toliko izboljšala, da posebno velikega dodatnega onesnaževanja ni bilo.
Dejavnosti:- opazuj pokrajino in zapiši zakaj imenujemo ta del Mežiške doline "dolina smrti";
- kako je država sanirala onesnaženo okolje;
- s kakšnimi problemi se srečujejo tukajšnji ljudje;
- skiciraj prerez doline na tem delu in zapiši kako je oblika doline vplivala na večjo stopnjo onesnaženosti.