Spoznali bomo delo rudarjev in skrivnostni svet Podzemlja Pece. S kolesom bomo obiskali turistični rudnik mežica nato pa si ogledali še muzej, kjer si je poleg predmetov iz rudarske dejavnosti, zbirk rud, mineralov in fosilov mogoče ogledati tudi rudarsko stanovanje, kjer so prikazane bivalne razmere in navade rudarskih družin v prvi polovici 20. stoletja.
Mežiški rudnik je lep primer sovpadanja naravne in kulturne dediščine. Večstoletno izkopavanje rude je vplivalo na družbeni razvoj celotne doline. Pomembno je spoznavanje naravnogeografskih značilnosti območja ter prilagajanje človeka naravnim razmeram. Rudnik v Mežici ima kulturno-vzgojni in zgodovinski pomen . Tu je tudi nahajališče minerala wulfenita, ki predstavlja geološko posebnost.
Rudarjenje svinca in cinka v Mežiški dolini se odvija že več kot 400 let. Vrsta rudnikov in jam je bila združena v kompleks rudnikov med Mežico in Žerjavom. Ohranjeni del urejenih, širokih rovov pod Peco so spremenili v zanimiv muzej. Vhod vanj je urejen s platoja v industrijski coni med Mežico in Žerjavom.
Pred vhodom v podzemlje je postaja ozkotirne železnice in nadstropen objekt. V gornji etaži hiše so razstave rudniških načrtov, instrumentov, fotografij Maksa Kunca, prikaz načinov rudarjenja in bogata geološka zbirka. V pritličju so manjši lokal, prodajalna spominkov in garderoba.
Med Peco in Uršljo goro so že od nekdaj poznana nahajališča rude, ki so jih odkrili že Rimljani. Prvi pisani viri o izkoriščanju svinčeve rude so iz leta 1665. Dolga leta rudarjenja in razvoj rudnika so svojevrstno zaznamovali življenje ljudi in pokrajino ob vznožju Karavank.
Menjali so se mnogi lastniki, konec 19.stoletja pa je avstrijsko podjetje Bleiberger Bergwerks Union pokupilo vse manjše rudnike in začelo načrtno rudariti.
Z vse bolj aktivnim odkopavanjem se je povečevalo tudi število rudarjev in s tem tudi vpliv rudnika na razvoj Črne in Mežice.
Rudnik se je začel močno razvijati v začetku dvajsetega stoletja, ko so se poleg rudnika začele močneje razvijati tudi spremljajoče dejavnosti (topilnica in izbiralnica v Žerjavu, elektrarne...)
Nastalo je močno podjetje Rudnik svinca in topilnica Mežica, ki je zaposlovalo tudi preko 2000 ljudi (rudarski obrati, separacija, topilnica, proizvodnja akumulatorskih baterij, tovarna opreme, žaga, mizarska delavnica, skupne službe… )
V več kot treh stoletjih rudarjenja so rudarji odkopali 19 milijonov ton svinčeve in cinkove rude za kar so morali odkopati preko 800km rovov.
Leta 1988 je bil sprejet zakon o postopnem zapiranju rudnika. Leta 1994 je bil izdelan projekt zapiranja Rudnika svinca in cinka Mežica, dokončno je bila ustavljena proizvodnja svinčeno-cinkove rude.