Ob Soči med Bovcem in Tolminom
Section outline
-
Opis poti:
Najbolje, da ekskurzijo začnemo v Bovcu (ogled Bovca, Plužne, izvira Glijun, slapa Virje), nato nadaljujemo pot proti Kobaridu (ogled Kobariškega muzeja in slapa Kozjak) in Tolminu (ogled Tolminskih korit). Lahko pa gremo v obratnem vrstnem redu, odvisno od kod pridemo.
Opredelitev učnih ciljev:
- spoznavanje družbenih in naravnih znamenitosti v zgornjem delu Soške doline,
- ugotavljanje posebnosti (terensko delo in kartiranje).
Okvirno časovnica:
- 10.00: prihod v Bovec
- 10.00 - 11.00: ogled Bovca in kartiranje mestnega jedra (Trg Golobarskih žrtev);
- 11.00 - 13.00: ekskurzija (pohod) v Plunžna, malica, ogled izvira Glijun, akumulacijskega jezera in izvira Glijun, kartiranje funkcij vaškega jedra s poudarkom za naseljenosti hiš, povratek v Bovec;
- 13.00 - 14.30: nadaljevanje poti do Kobarida, ogled Kobariškega muzeja (3 evr. učenci; možno za skupine);
- 14.30 - 15.30: pohod do slapa Kozjak (učenci 2 evr., dijaki 3. evr.);
-15.30 - 17.30: nadaljevanje poti do Tolmina in ogled Tolminske soteske (korit) - 2.5 evr. do 18. let.
Navodila udeležencem:
Avtor ekskurzije: Anton Polšak, oktober 2020
-
Bovec je zadnje večje naselje v zgornjem toku Soče, nastalo na najvišji rečni terasi, že skoraj na prehodu v morensko zahodno obrobje kotline. Soška dolina se pri Bovcu razširi v Bovško kotlino, ki ni širša več kot 2,5 km in ne daljša od 5 km. Cesta po dolini Soče se tu razcepi proti Trenti, kjer sledi gornjemu toku Soče, in kasneje Vršiču ter proti logu pod Mangartom, kjer sledi Koritnici. Dolinsko dno je bilo nekdaj pod njivami, najožji gozdnat pas ob Soči pa kot gmajna v skupni lasti. Njivske površine so se do danes precej skrčile na račun travnikov, precej travnikov pod Kaninom pa se je ali se še vedno zarašča. Južno od Bovca je danes le en večji živinorejski obrat, precej površin pa zaseda tudi športno letališče. Zlasti na zahodnem obrobju še vedno gojijo precej drobnice.
Bovec, že pred 200 leti ne prav majhno naselje, ima od leta 1951 status mesta. Naselje sestavljajo: Dvor, Mala vas, Trg Golobarskih žrtev, Kot, Brdo, apartmajsko naselje Kaninska vas ter zaselki Ravna, Ravni Laz, Vodenca, Za Šijo in Zavrzelno. Naselje je leta 1903 uničil požar, nato je bilo ponovno porušeno med prvo svetovno vojno, saj je bilo na območju soške fronte, kasneje pa so ga poškodovali še trije potresi (1976, 1998, 2004), od katerih je bil najmočnejši prav l. 1976. Urbani (mestni) videz mesta daje le nekaj nadstropnih hiš ob glavni ulici. V smeri proti Klancu je tudi sedež občine, malo naprej pa župnijska cerkev sv. Urha. Mesto šteje po oceni za l. 2020 1586 prebivalcev.
Glavna dejavnost prebivalcev je delo v turizmu (številni apartmaji in nekaj hotelov), bistveno manj kot nekdaj pa jih dela v industrijskih obratih (Iskra). Do kotlinskega roba sega tudi Triglavski narodni park.
Slika: Središče Bovca predstavlja Trg golobarskih žrtev.
Foto: A. Polšak
Ime trga izhaja iz časa druge svetovne vojne. Ob ustanavljanju Gradnikove brigade 26. aprila 1943 so na planini Golobar (še danes delujoča planina JV od mesta pod Javorščkom (1557 m) Italijani obkolili zbrane partizane in v navzkrižnem ognju je padlo 43 borcev, ki so danes pokopani v Bovcu. Ob običajnih razmerah se tu trte domačih in tujih turistov, avgusta l. 2020 pa tu ni bilo pretirano živahno, opazno manj je bilo zlasti tujih gostov.
-
Plužna
Plužna so nekoliko odmaknjena vas, čeprav od Bovca oddaljene le kakšne tri kilometre, zato se lahko iz Bovca tja napotimo tudi peš. V bližini velja obiskati vsaj izvir Glijun in slap Virje, čeprav je tam še kaj drugega, pa tudi sama vas je zanimiva tako z očmi geografa kot popotnika.
Najprej moramo mimo Kaninske vasi in nato skozi gozd ter nato preko planega sveta Zavrzelnega, kjer se cesta odcepi proti samotnim domačijam in tudi k drugi postaji kaninske žičnice. A ne gremo v to smer, ampak nadaljujemo levo in ponovno skozi gozd. Malo pred vasjo opazimo manjšo cerkev sv. Miklavža. Ustavimo se lahko v nekoliko razširjenem delu vaškega jedra. Plužna so v osnovi gručasto naselje, a zelo zbito, prehodi med hišami pa zelo ozki, zato pot ni primerna za avtobuse, kvečjemu za kombije. Posebnost je tudi, da se več hiš drži ena druge, kar lepo vidimo ob nekoliko razširjenem prostoru v središču vasi.
Naselje je nastalo dnom Bovške koline na nagnjeni terasi iz fliša kredne starosti in na bolj ali manj sprijetih morenskih nasipih nekdanjih kaninskih ledenikov, nad katerimi se svet postopoma dviguje v apnenčasto Kaninsko pogorje (Visoki Kanin, 2587 m). K vasi so do l. 1991 prištevali še niže ležeče zaselke Podklopca, Pod Turo in Podčela, ki so jih tedaj priključili Bovcu. Nekatere stavbe so preurejene v počitniške hiše. Kraj se omenja že leta 1257 oz. 1285 (Kunaver, 1995).
Iz vasi lahko nadaljujemo pot proti dolini (Podklopca in nazaj v Bovec) ali pa sledimo oznakam za slap Virje in izvir Glijuna
Slika 1: Vas Plužna in pogled nanje z vzpenjače na Kanin.
Foto: A. Polšak
Demografsko in gospodarsko spreminjanje naselja je lepo opisal Kunaver (1995). Ugotovil je zmanjševanje števila prebivalcev, izrazite socialno-ekonomske spremembe in močne spremembe v rabi zemljiških kategorij. Njegove ugotovitve glede demografskih trendov velja še danes (grafikon 1). Tako je bil indeks staranja na dan 1. januarja 2020 450 (18 prebivalcev, starih 65 let ali več in 4 prebivalci, stari do vklj. 14 let). Žensk je bilo 27, moških pa 22.
Vas se še danes prazni, saj tu še ni pravega razmaha turizma, prav tako ni večje ponudbe za oddajanje sob in apartmajev. Vas pogosto obiskujejo turisti ali izletniki iz Bovca, ki jih bolj kot sama vas zanima njena okolica.
Grafikon 1: Število prebivalcev Plužen po popisih in registru (2011 in 2020).
Leta 1991 izločijo iz naselja 16 hišnih številk v dnu doline.
Vsekakor se velja sprehoditi po naselju, čeprav kakšne zelo izpostavljene naravne ali družbene znamenitosti ne boste našli: velja pa naj pozornost urbanistični zasnovi jedra (slika 3) in načinu gradnje hiš – pogosto z ganjkom, kar je sicer značilnost bovške hiše. Pa še nekaj boste opazili: na strehah ne morete zgrešiti pločevinaste kritine.
Slika 2: Plužna. V ozadju vzhodni del Kaninskega pogorja.
Slika 4: Plužna in Pluženjsko jezero.
V ozadju so vidni najmlajši prodni nanosi Soče, ki potem prehajajo v prodni terasat svet, ki prehaja v flišno podlago, a je na veliko prekrit z morenskim gradivom (v osrednjem in sprednjem delu slike z naseljem Plužna); povsem spredaj pa že strmo podnožje Kanina.
Foto: A. Polšak, avgust 2010.
-
Izvir Glijuna
Malo več kot pol kilometra zahodno od vasi pridemo do parkirišča, kjer nas informacijske table usmerijo do izvira Glijun, slapa Virje ali jame Srnica. Po krajši poti lahko gremo najprej do izvira Glijun, kjer voda izvira izpod večjih balvanov in se glede na količino vode tudi pomika navzgor ali navzdol. Voda kakšnih 250 m nižje pada preko slapa Virje, še prej pa umetni kanal odvaja precej vode v zajezitveno jezero za potrebe tamkajšnje hidroelektrarne Plužna, zgrajene med l. 1927-1931, ki naj bi oskrbovala načrtovano železnico po dolini Soče do Trbiža, a so to zamisel kasneje opustili. Glijun (včasih tudi Gljun) je kraški izvir, ki zbira del voda s Kanina, kar pomeni, da pretok vode močno niha, kar vpliva tako na sam videz izvira kot na videz nižje ležečega slapu.
Slika 1: Izvir Glijuna
Glijun je eden od devetih ugotovljenih kraških izvirov (vsaj še trije so na nekraški), ki zbirajo vode s Kaninskega pogorja na bovški strani. Območje zbiranja voda, ki se vsaj deloma zbirajo v tem izviru, naj bi merilo okrog 10 km2 in naj bi segalo vsaj od doline Krnice na zahodu do Hudega Vršiča (2.344 m) na severovzhodu. Povprečna temperatura vode na izviru je od 5,5oC (Kunaver, 1968) do 6,4oC (Komac, 2000, 2001). Voda priteče na dan na stiku fliša in dachsteinskega apnenca nad njim. Vzrok naj bi bil delno tektonski, poglaviten pa razpokanost apnenčastih skladov. Izvir Glijun nikoli ne presahne, čeprav ima ob najnižjem vodnem stanju pretok le med 0,1 in 0,15 m3/s, povprečni je med 0,25 in 0,5 m3/s, največji pa naj bi bil tudi 50 m3/s, izjemna celo do 100 m3/s, kar bi ga postavilo ob bok slapu oz. izviru Boka (Komac, 2000). Voda tudi ni povsem čista, saj so kot možni vzrok onesnaževanja raziskovalci prepoznali turistične dejavnosti na Prestreljeniku (območje nad zgornjo postajo žičnice, kjer je smučišče in izhodišče za planinske izlete).
Ob obisku izvira si velja ogledati tudi Pluženjsko jezero. Po naši meritvi meri malo manj kot 0,80 ha (največja dolžina 150 m in največja širina 70 m), po Podvodnem atlasu Slovenije pa je globoko okrog 2,5 m. Voda iz njega odteka po pokritem betonskem kanalu do vmesnega manjšega jezera in nato po visokotlačni cevi do HE, ki je slab kilometer niže.
-
Slap Virje
Po ogledu izvira Glijun si lahko ogledamo še zajezitveno jezero ali pa se vrnemo na izhodišče in nadaljujemo navzdol do slapa Virje, ki je le nekaj 100 m od izvira Glijun. Voda se najprej ujame v manjšo sotesko, nato pa pada preko približno 12 m visoke skalne stene. Posebnost slapu so z mahovi porasle skale, saj je tamkajšnja kotanja precej vlažna, in zelenkasto-modrikasti odtenki vode.
Slika: Slap Virje 10. avgusta 2020. Preko slapu je padalo malo vode, saj v tistem obdobju ni bilo večje količine padavin, del vode pa je že gorvodno speljano na HE Plužna. Vidna sta dva tolmuna, saj se voda ob večjem pretoku razdeli na dva glavna pramena. Voda pada v več stopnjah do 17 globoko, čeprav prosti pad ni višji od 5 ali 7 metrov. Globina tolmunov znaša po informacijski tabli do 3,5 m.
Foto: A. Polšak
Literatura in viri:
- Komac, B., 2000. Vodne razmere kraških izvirov na južnem podnožju Kaninskega pogorja. Diplomsko delo. Oddelek za geografijo. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
- Komac, B., 2001. Kraški izviri pod Kaninskim pogorjem. Geografski zbornik, 41/2001.
- Kunaver, J., 1968: Nekaj rezultatov speleoloških raziskav v Kaninskem pogorju 1963-1967. Naše jame, 10, 1-2. Ljubljana, Jamarska zveza Slovenije, str. 69-81.
- Kunaver, J., 1995. Plužna pri Bovcu, primer transformacije obmejnega naselja, njegovega prebivalstva in zemljišča. Dela, št. 11/1995. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani.
- Podvodni atlas Slovenije. Popisni list št. 82, http://antena.fe.uni-lj.si/literatura/SPZ-PAS/pdf/082_Pluzna.pdf.
-
Če nadaljujemo ekskurzijo proti Kobaridu, se velja na poti do tja ustaviti vsaj pri mostu, od koder se nam odpre pogled proti slapu Boka. Parkirišče je tik ob cesti. Pod cestnim mostom oz. v strugi vidimo veliko količino proda, ki ga tja odlaga Boka ob visokem vodostaju. Boka izvira iz kraškega izvira v ostenju pod Babami, ki so del južnega Kaninskega pogorja. Takoj za izvirom voda pada preko 106 m visokega slapa in teče proti Soči. Ob nizkem vodostaju voda ponikne že na pobočju pod slapom, ob večjem pa doseže cestni most ali pa okrog 300 m od mostu oddaljeno Sočo.
Slika: Slap Boka.
Foto: A. Polšak
Kobarid
Kobarid je mesto in sedež občine. Naselje je nastalo na desnem bregu Soče na najvišji terasi nad sotočjem Soče in Idrije. Teren se polagoma spušča proti jugu, proti zahodu pa preide v dokaj ravno območje Kobariškega blata. Ima malo manj kot 1100 prebivalcev. V Kobaridu si lahko ogledamo Kobariški muzej, ki je zelo dobro dopolnilo pouka zgodovine v 9. razredu s tematiko prve svetovne vojne in Soške fronte. Za resen ogled muzeja si je v tem primeru potrebno vzeti dovolj časa (vsaj kakšni dve uri).
V našem primeru se ne bomo ustavili pri muzeju, ampak nadaljujemo levo po cesti, ki preko Napoleonovega mostu vodi v Drežnico. Malo za ozkim kamnitim mostom je prvo parkirišče, malo naprej pa pri odcepu desno še eno. Z obeh lahko nadaljujemo okrog pol ure dolgo pot do drugega slapa na Kozjaku. Vmes vidimo tudi rove nekdanje fronte in viseči most čez Sočo.
Slika: Kobarid
Foto: A. Polšak
Slika: Viseči most čez Sočo pri sotočju s Kozjakom.
Foto: A. Polšak
Slika: Opis brvi
Foto: A. Polšak
Slika: Slap Kozjak na enakoimenovanem potoku.
Foto: A. Polšak
-
Tolmin in Tolminska korita
Tolmin, že v srednjem veku pomembna naselbina v dolini Soče in od 1820 trg, je gotovo vreden ogleda. Za ogled si lahko izberemo muzej ali pa samo mestno jedro. Lahko pa mesto izpustimo in se usmerimo proti Tolminki oz. naselju Zatolmin proti Tolminskim koritom. Čeprav je parkirišče pred samim vhodom do korit, je zaradi gneče in omejenega prostora priporočljivo parkirati na prvem javnem parkirišču severno od mesta in nato s šatli (javnim prevozom oz. kombiji) so samih korit.
Slika: Tolmin.
Foto: A. Polšak
Tolminska korita so najnižja in najbolj južna vstopna točka v Triglavski narodni park in najpomembnejša naravna znamenitost Tolminske občine.
Gre za globoko vrezano strugo Tolminke, ki se ji z leve strani priključi Zadlaščica. Pri izhodu iz korit pridemo nato na cesto, ki pelje do Zadlaza, Čadrga ali Tolminskih Raven.
Slika: Sotočje Soče (v ospredju) in Zadlaščice.
Foto: A. Polšak
Slika: Najožji del Tolminskih korit.
Foto: A. Polšak
Slika: Pogled na korita s cestnega mostu Tolmin - Tolminske Ravne.
Foto: A. Polšak
Omeniti velja, da je iz Zatolmina tudi cesta proti planini Polog in Javorci, kjer je ogleda vredna znamenita cerkev sv. Duha iz prve svetovne vojne. Do nje je možno priti nekajkrat dnevno z javnim prevozom ali osebnimi avtomobili, za večja vozila pa je cesta neprimerna oz. preozka zaradi srečevanj.