Pot ob tromeji
Section outline
-
Pokrajino ob Muri po navadi obravnavamo kot del oziroma podaljšek Panonske nižine. Del, ki leži preko Mure imenujemo Prekmurje in se deli na gričevnati in ravninski del. Goričko (krajinski park) je najseverneje ležeča slovenska pokrajina, ki se od državne tromeje (Slovenija, Madžarska, Avstrija) spušča v ravninski svet (Ravensko, Dolinsko) južnega Prekmurja, preko Mure pa prehaja v gričevnat svet Slovenskih goric. Dolga stoletja je bil svet ob Muri s Porabjem vred nenehno bojišče, tako da se je komajda splačalo postaviti hišo.
Prekmurje je bilo vedno in je še vedno gospodarsko in politično odmaknjeno od ostalih slovenskih pokrajin. Zaradi geografske lege in politike je bilo mnogo bolj podvrženo raznarodovalnim vplivom od konca 11. stoletja dalje. Vsi ti dejavniki so vplivali na etnični in jezikovni značaj slovenskega Prekmurja, ki je obsegalo komaj okrog 1.000 km² in bilo ob koncu madžarske okupacije naseljeno z okoli 90.000 prebivalci, ki so ohranili svoj slovenski značaj do priključitve h Kroljevini SHS leta 1919.
Najsevernejši del Slovenije je tromeja med tremi državami SLOVENIJO, AVSTRIJO in MADŽARSKO. Pot je posebna tako iz geografskega kot tudi iz zgodovinskega vidika.Pot bo potekala od najvišjega griča na Goričkem do tromeje z Madžarsko in Avstrijo kjer lahko geografske vsebine tesno povežemo z biologijo in naravoslovjem. Na tromeji je zelo primerno obuditi trianonsko pogodbo in zgodovinske vsebine, ki nas bodo spremljale vse do naše zadnje točke ob največji graščini na slovenskem.Avtor ekskurzije: -
Potek poti: Občina Kuzma leži ob tromeji Slovenije, Avstrije in Madžarske. Prav zato gostom najprej pokažejo piramidasti tromejni kamen iz leta 1924 pri Trdkovi. Vsaka stran piramide nosi grb ene od mejnih držav, obrnjen v smeri te države, ter letnico določitve državne meje (10. 9. 1919 in 4. 6. 1920).
Tromejnik je 31. maja 1924 na sedanjo mesto postavila mednarodna razmejitvena komisija. S Trianonsko mirovno pogodbo 4. junija 1920 je bilo Prekmurje dokončno vključeno v jugoslovansko državo.
Do tromeje vodi turistična pot v obmejnem delu občine Kuzma in krožna naravoslovna učna pot s številnimi znamenitostmi, dostop pa je označen tudi iz drugih dveh držav.
V Kuzmi imajo spominski park v spomin pripadnikom teritorialne obrambe in policije, ki so leta 1991 sodelovali v bojih za osamosvojitev Republike Slovenije in ubranili mednarodni mejni prehod Kuzma ter zavzeli stražnico v Kuzmi. -
Ob vznožju Srebrnega brega so t.i. vrata v Slovensko Porabje, nekoč je tukaj stal meddržavni mejni prehod, ki še danes povezuje Martinje z Gornjim Senikom. Z odprtjem le-tega se je ime vasi Martinje poneslo tudi v širšo javnost. V Martinju sta bila rojena slikar in grafik Kiar Meško (1936) in Lojze Kozar (1910-1999), župnik v Odrancih. Bil je pripovednik, publicist, urednik raznih katoliških časopisov. Od 1981 tu živi in deluje duhovnik Ivan Camplin (1912). V vasi od leta 1946 deluje prostovoljno gasilsko društvo, od leta 1998 v okviru društva deluje tudi ženska desetina.
-
Čépinci (madžarsko Kerkafő, prekmursko Čöpinci, nemško Ober-Gurkdorf) so druga najbolj severna vas v Sloveniji in spadajo v občino Šalovci. So sedež istoimenske krajevne skupnosti, v katero spadata še vasi Markovci in Budinci. Čepinci mejijo na Budince, Markovce, Lucovo in Neradnovce ter na sosednjo državo Madžarsko. Državna meja z Madžarsko, ki teče mimo Čepinec, je bila določena po koncu prve svetovne vojne z versajsko pogodbo na razvodnico med Muro in Rabo. Gre za tipično razloženo naselje, kakršnih je večina na Goričkem. V Čepincih izvira reka Velika Krka. Tam se nahaja tudi eden izmed treh mednarodnih cestnih mejnih prehodov Slovenije z Madžarsko (preostala dva sta v Dolgi vasi in na Hodošu). Kmalu po drugi svetovni vojni so v Čepincih domačini s prostovoljnim delom zgradili prvi zadružni dom (kasneje znan tudi pod oznakami gasilski dom, vaški dom, oz. kombinacijami vsega tega) v takratni Jugoslaviji. V vasi delujejo prostovoljno gasilsko društvo, športno društvo in turistično društvo.
-
Ogromen obodni grad s preprostim imenom Grad je eden največjih pri nas. Na posesti so gospodarili grofje iz Železnega (1208–1269), v 13. stoletju Omode, po l. 1365 Szechyji, kasneje Batthyaniji, Nadasdyji, od l. 1830 Szechenyji in med vojnama industrijalec G. Hartner. Sledila je zasedba Rdeče armade in počasno umiranje gradu. S pomočjo države kot lastnika in z entuziazmom domačinov grad prenavljajo. Utrdba stoji na vzpetini nad vasjo Grad na Goričkem, sredi večjega parka. Zgradba je v osnovi srednjeveška, kar potrjuje pred kratkim odkrit stari vhod z zašiljenim portalnim lokom in dvižnim mehanizmom za most. Starejša utrdba se omenja l. 1214. Prizidane mogočne rondele so renesančne. Celota sodi po tlorisni zasnovi baročne obodne dozidave med najobsežnejše grajske arhitekture 17. in 18. stoletja. Tlorisno je obod poligonalen. Notranje dvorišče obrobljajo raznorodne dvonadstropne arkade. Stojijo na opečnih slopih. Ob grad je na južni strani prislonjena kapela z baročnim zvonikom iz prve polovice 18. stoletja. Vhod v grad je z južne strani. Pot vodi skozi grajski park in vhodni portal, ki ga poudarja grb zadnjih lastnikov Szecheny-jev. Zunanje fasade posebne členitve ali bogatejšega arhitekturnega okrasa nimajo. V gradu so v pritličju urejene delavnice domačih obrti; žganjekuha, tkalstvo, zeliščarstvo, lončarstvo, kovaštvo in kolarstvo. V nadstropju so obnovljeni prostori s sobo za poroke. V veliki ali viteški dvorani so občasne razstave in prireditve. V gradu je središče za obiskovalce in sedež Javnega zavoda Krajinski park Goričko.