Sladkorna bolezen tip 1

sestavljata jo dve podskupini, imunsko povzročena in idiopatična sladkorna bolezen tipa 1. Najpogostejša je imunska oblika, medtem ko je druga redka. Pojavlja se predvsem v mladosti, lahko tudi kasneje.

Sladkorna bolezen tipa 1 je posledica zelo selektivnega uničenja celic beta, ki je verjetno posledica nenehnega avtoimunskega delovanja.

Edini vir inzulina za telo, celice beta, se izpraznijo, ker se niso sposobne obnavljati in nimajo nadomestila.

Kljub temu pa ni znano, zakaj se to pojavi.

Znaki in dejavniki tveganja:

žeja

pogosto uriniranje (pretirano močenje)

utrujenost

zamegljen vid

izguba telesne teže

Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 1

Pri bolnikih s tipom 1 je inzulin nujen in najpomembnejši za uspešno obvladovanje te bolezni.

Obstaja nekaj neželenih učinkov zdravljenja z inzulinom, med njimi pa je najpomembnejša hipoglikemija (nizek krvni sladkor).

To je stanje, ki ga po navadi lahko sami rešimo tako, da zaužijemo neko obliko sladkorja (sladkarije ali npr. kozarec pomarančnega/jabolčnega soka).

Insulin učinkovito zniža raven krvnega sladkorja.

Obstaja veliko različnih inzulinskih pripravkov, ki omogočajo uporabo inzulina na različne predpisane načine.

Vsi ti načini vključujejo vnos inzulina pod kožo z injekcijo, saj trenutno ne obstaja nobena druga učinkovita pot.

Vendar pa obstajajo različni injekcijski pripomočki za udobno in natančno zdravljenje z inzulinom.

Izsulinska črpalka

Zdravniku je na voljo več različic zdravljenja z inzulinom, odločitev za določeno shemo inzulinskega zdravljenja pa je odvisna predvsem od pacientove starosti, zmožnosti za samozdravljenje in želenega nadzora nad ravnijo krvnega sladkorja.

Čeprav je klinični cilj zdravljenja znižati raven krvnega sladkorja do vrednosti, ki je čim bolj podobna normalni, kar pomeni do vrednosti glikoziliranega hemoglobina (HbA1c) pod 6,5 % oziroma vsaj pod 7 %, zdravniki pri izbiri zdravljenja upoštevajo več dejavnikov in jo presojajo glede na dolgoročne zaplete bolezni, tveganje hipoglikemije in glede na to, kateri način zdravljenja lahko najbolje prilagodijo bolnikovemu življenjskemu slogu.