Vpliv večjezičnosti na kognitivne zmožnosti (BESEDILO)

Ali so si možgani enojezičnih oseb in večjezičnih oseb podobni? Ali pa med možgani ene in druge skupine obstajajo opazne razlike?

Raziskave kažejo, da večjezični ljudje uporabljajo večjo količino oziroma več delov možganov za jezikovno procesiranje kakor enojezični ljudje. Enojezični ljudje torej ne uporabljajo v polnosti možganskega tkiva za jezikovno in kognitivno procesiranje, kot bi ga biološko sicer lahko.

Nevroznanstveniki s kolidža Dartmouth so namreč z metodami slikanja možganov zaznali večjo aktivnost v možganih ljudi, ki preklapljajo med dvema jezikoma, kot pri tistih, ki govorijo samo enega. Ugotovili so, da enojezični ljudje uporabljajo le možganska področja za govor v levi polovici možganov, medtem ko dvojezični ljudje uporabljajo področja tako v levi kot desni polovici in kažejo tudi povečano aktivnost levega dorsolateralnega prefrontalnega režnja (Baron, 2006).

Skozi metode slikanja možganov so raziskave pokazale tudi, da imajo dvojezični govorci več sive možganovine kot enojezični govorci; natančneje, imajo dvojezične osebe v primerjavi z enojezičnimi osebami večjo gostoto sive možganovine v levem spodnjem parietalnem režnju še posebej mlade dvojezične osebe z visoko stopnjo znanja (Kovelman, Baker in Petitto, 2009).

Vir: BrainHope.com

Kot smo že omenjali v poglavju o mitih, je v preteklosti veljala bojazen, da dvojezične otroke raba dveh ali več jezikov zmede in da izpostavljenost več jezikom naenkrat negativno vpliva na njihov razvoj in raven inteligence (Maher, 2017). 

Številne raziskave o učinkih večjezičnosti na kognitivne zmožnosti, izpeljane od začetka izvajanja raziskav do sedaj, pa so pokazale ravno nasprotno. Med prvimi tovrstnimi raziskavami je bila raziskava strokovnjakov Peala in Lamberta iz leta 1962, s katero so znanstveniki dokazali, da se dvojezični otroci bolje odrežejo pri jezikovnih in nejezikovnih inteligenčnih testih kakor enojezični otroci, oziroma natančneje, pri nalogah manipulacije s simboli in reorganizacije (Peal in Lambert, 1962).

Kasnejše raziskave so pokazale še, da dvojezični otroci lažje in bolje rešujejo jezikovne naloge, osnovane na konceptih, kot so razlikovanje med obliko in pomenom – pokažejo torej večjo stopnjo metajezikovnega razumevanja –, pa tudi nejezikovne naloge, za reševanje katerih morajo sodelujoči pokazati zmožnost osredotočanja na pomembne podatke in zmožnost ignoriranja (v danem trenutku) nepomembnih podatkov (Bialystok, Craik in Luk, 2012). Ta pojav lahko opišemo tudi kot bolj učinkovito rabo izvršilnih funkcij v možganih dvojezičnih posameznikov, saj obvladovanje dveh jezikov zahteva konstantno mentalno gimnastiko. Ker so v možganih večjezičnih posameznikov ves čas aktivni vsi jeziki, ki jih posameznik zna, in lahko večjezični posamezniki torej v kateremkoli trenutku komunicirajo v dveh ali več različnih jezikih, lahko dobimo občutek, da več jezikov v možganih ves čas 'tekmuje za prevlado'; in vsekakor drži, da morajo možgani ignorirati en jezik v svojem jezikovnem repertoarju, da bi lahko komunicirali v drugem, za kar skrbijo prav izvršilne funkcije v možganih (Costa, 2019).

Dvojezični posamezniki imajo torej bolj izražene zmožnosti osredotočanja na dejavnost z učinkovitim zaviranjem motenj ter boljšo zmožnost selektivnega usmerjanja pozornosti in delovnega spomina (Bialystok, Craik in Luk, 2012). Številne raziskave so pokazale tudi boljše zmožnosti inhibitornega nadzora pri večjezičnih govorcih, tj. sposobnosti zaviranja odzivov v jeziku, ki v danem trenutku ni jezik sporazumevanja (Bialystok, Craik, Klein in Viswanathan, 2004; Bialystok, Craik in Luk, 2008).

Raziskave dokazujejo celo, da večjezičnost lahko do neke mere upočasni upadanje kognitivnih zmožnosti, povezano s starostjo, med drugim zaradi učinkov demence, Alzheimerjeve bolezni itd. (Bialystok, Craik in Freedman, 2007), in sicer za vsaj 5 let, kot pojasnjuje Mia Nacamulli v svojem izobraževalnem videoposnetku za TED-Ed (2015).

Večjezičnost tako sicer sama po sebi ne zagotavlja večjega inteligenčnega kvocienta, vendar pa skozi obilico blagodejnih učinkov, ki jih ima na našo kognicijo, pomaga izboljševati določene zmožnosti možganov, zagotavlja njihovo bolj celovito delovanje ter skrbi za njihovo daljšo vitalnost in zdravje.

Rezultati raziskav o večjezičnosti so pomagali ovreči še en mit o večjezičnosti, in sicer, da je treba otroka najprej temeljito naučiti prvega jezika, preden ga izpostavljamo drugemu jeziku, da ne bo otrok mešal obeh jezikov, temveč bo oba znal enako dobro. Raziskave kažejo, da otroci, ki odraščajo ob dveh jezikih, jezikov ne zamenjujejo, čeprav si pa lahko pri govorjenju enega izposodijo iz drugega (Bialystok, Craik in Luk, 2012), čemur pravimo čezjezikovanje in predstavlja povsem naraven in normalen človeški pojav.

Zanimiv pogled na pomembnost jezikov za možgane predstavljata raziskovalca večjezičnosti Dr. Dina Mehmedbegovic-Smith ter Dr. Thomas H. Bak, ki sta razvila pristop t. i. Zdrave jezikovne diete (Healthy Linguistic Diet). Kot je za naše telo na splošno pomembno, da se zdravo prehranjujemo ter se veliko gibamo in smo fizično aktivni, si lahko jezike predstavljamo kot tisto zdravo prehrano in fizično aktivnost za naše možgane, pravita raziskovalca.  Poudarjata namreč, kot smo tudi že omenili zgoraj, da učenje jezikov in njihova redna uporaba zagotavljata pomembno mentalno vadbo, ki vodi k boljšemu zdravju možganov in povečanju "kognitivne rezerve", kar vpliva denimo na poznejši pojav demence ter boljši kognitivni izid po možganski kapi.

Več o vplivu večjezičnosti na kognitivne zmožnosti pri otrocih si lahko preberete v poglavju "Večjezičnost pri otrocih".