Ilirska Bistrica - opis

Ilirska Bistrica je mesto in središče občine Ilirska Bistrica. Mesto leži na severnem robu ilirskobistriške kotline na robu Ilirskobistriškega fosilnega plazu ob vznožju Snežnika, nad izlivi potokov Bistrice, Molje in Pile v reko Reko. Je središče občine, ki obsega gozdnato Snežniško planoto, Reško dolino, vzhodni del Brkinov in del kraškega Podgrajskega podolja. Naselje je nastalo z združitvijo več naselitvenih jeder na prisojni, pred burjo zaščiteni legi, pod strmim kraškim robom Snežnika. V naselju se od ceste Postojna-Reka odcepijo ceste proti Pivki, čez Brkine proti Podgradu in na Snežnik. Starejši del mesta je tik pod strmim apnenčastim pobočjem, ki višje preide v travnate ravnice in umetno zasajene borove gozdove. Izpod strmih apnenčastih pobočji izvira Bistrica, ki ima tri občasne pritoke. V Bistrico se pod naseljem izliva še potok Pila, ki priteče iz Jasenske Pile. Potok Bistrica je vir pitne vode za mesto in širšo okolico, zato je na izviru zajetje za vodovod, pod njim pa ribogojnica.

Za nastanek naselja so bili pomembni predvsem izdatni kraški izviri, obsežni snežniški gozdovi v zaledju, ter ugodna prometna lega. Žagarstvo, mlinarstvo in trgovina so omogočili razvoj meščanstva in prvih manjših industrijskih obratov. Žage in mlini se omenjajo že v prvi polovici 15. stoletja. V 17. stoletju je reka Bistrica poganjala več kot 40 vodnih koles. V začetku 19. stoletja je bilo ob njej 29 žag, ki so pridelale velike količine lesa, večinoma za Reko in Trst. Ko je bila v drugi polovici 19. stoletja zgrajena železniška proga do Reke, sta žagarska obrt in lesna trgovina postali še pomembnejši, vrh sta dosegli med obema vojnama. Okrog leta 1900 je začela obratovati prva parna, leta 1938 pa električna žaga. Mlini in žage v središču naselja so opuščeni, na njihov pomen pa spominja pesem o bistriških žagah in muzej Hodnikov mlin.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ilirska_Bistrica (dostop: 20. 5.2016)