Pripoved stare mame
Curek je bil edini vir vodo oskrbe vaščanov vasi Bednja in Pribincev. Velika znamenitost in edini vir preživljanja s pitno vodo. V notranjosti je naravni dotok vode izmed kamna, nad njimi je obzidan kamnit
obok – »velb«. Na začetku vodi v notranjost 10 stopnic izklesanih iz kamna. Izvir Curek stoji na zemljišču last Črničevih, Pribinci 1.
Dostop do izvir sta naredila brata Lovrenc in Marko Kozan iz Pribincev leta 1837.
Leta 1933 je Banska uprava Dravske Banovine zraven izvira zgradila zbiralnik (vodnjak) in speljala vanj vodo po posebnem betonskem kanalu.
Opis vzet iz arhiva Alojzija Cvitkoviča, 08.09.1991.
Spomini moje stare mame
Zelo čista voda in nedopovedljivo mrzla voda, katero smo kot otroci zajemali in nosili pridnim in delavnim po njivah, da so si pogasili žejo ob napornem delu kot so okopavanje, žetva, košnja in vsem ostalem.
To je bil tudi lep družabni kraj, kjer so se pogosto srečevali vaščani Bednja in Pribincev, prihajali po vodo, jo nosili v lesenih banjah in v raznih vrčih na glavi domov. Vodo so uporabljali za kuhanje in pitje. Ob sušnih obdobjih so seveda kaj hitro izpraznili Curek, ni pa voda nikoli nehala pritekati in curljati izmed kamnov, takrat je bil tam postavljen meter dolg iz lesa narejen žlebiček, po katerem je curljala voda.
Čakali smo v vrsti kakor je kdo prišel, tudi dolgo v noč!
Čas je dal priložnost za pogovore o pridelkih, pomoči drug drugemu ob času žetve, košnje, ročnega ličkanje koruze in drugo. Da je čas prej minil se je oglasila kašna šala iz šaljivih ust pa tudi zahvalna pesem Mariji v čast od starejših ženic.
Ob vodnjaku je bilo korito, kjer so napajali živino zjutraj in zvečer, ko so po paši gnali domov.
Z voli in na lesenih vozovih smo v lesenih sodih vozili vodo domov, da ni bilo treba toliko nositi na glavi, pomagali smo drug drugemu vleči vodo iz vodnjaka.
Skratka vsestransko, telesno in duševno koristen kraj, ki ni poznal nevoščljivosti, saj nas je vse enako družila skromnost, spoštovanje in dobrodelnost.
Danes pa ta čudoviti Božji dar tega izvira nihče ne uporablja, in ne upošteva več. Današnji moderni človek ga je onesnažil z raznimi predmeti. Prerašča ga grmovje in razno trnje.
Zelo žalostna slika za modernizacijo 21. stoletja, ne zavedajoč se da vode lahko tudi zmanjka!
Po pripovedi stare mame zapisal, Gašper Veselič, 7. b