Poučujem sicer na srednji šoli, ampak ker sem začel v osnovni šoli in sem tam fiziko poučeval kar nekaj let, sem zato še vedno bolj ali manj na tekočem z učbeniki in načrtom. Zato bi vsem mojim kolegom iz OŠ rekel tole: bodite zadovoljni, da učbenike sploh imate. Osebno se mi zdi učbenik DZS prenatrpan in nepregleden, Modrijanov učbenik pa je po mojem skromnem mnenju zelo dober. Če bi otroci vsaj pol tistega znali, kar je notri, bi imeli potem kasneje desetkrat manj problemov.
V gimnaziji namreč že tretje leto poteka pouk fizike po "posodobljenem" učnem načrtu, ki je izpustil ven kar nekaj stare snovi, veliko več je izbirnosti in prepuščenega samemu učitelju, koliko je to dobro, bo pa tako pokazala matura naslednje šolsko leto, ko bo prvič potekala po novem. Bolj ali manj smo letos vsi učitelji in dijaki poskusni zajčki.
Nov načrt seveda tudi pomeni, da stari učbeniki niso več pripravni, ker so daleč preveč preobsežni in ne upoštevajo sedanje razvrščenosti ciljev po nivojih. Na učiteljih je tako, da se znajdemo, kot vemo in znamo. (Iskreno povedano, tudi s starimi si prav veliko nisem pomagal, saj je bil včasih učbenik bolj namenjen učitelju kot pa dijaku - kolegi iz srednjih šol se bodo verjetno spomnili npr. na Kuščerjev 3. učbenik, pa še bi se našlo).
Strinjam se s Tanjo, da klestenje ciljev in vsebin ne bo pripeljalo nikamor, ne v osnovni, ne v srednji šoli. Otroci tako ali tako samo jamrajo, da je pretežko in preveč, potem pritegnemo še mi sami, jasno, da je to zelena luč za nižanje ur in vsebin. Spomnite se, kaj vse ste morali sami pri fiziki znati v osnovni, da ne govorim v srednji šoli! Pri fiziki je pač tako kot pri vseh drugih predmetih določene stvari enostavno treba obravnavati, sicer lahko vsi po vrsti spokamo. Res pa je, da bi v osnovni šoli nekatere vsebine lahko brez škode spustili, kajti občutek imam, da ravno zaradi teh zmanjka časa za utrjevanje in ponavljanje pomembnega ogrodja, potem pa otroci v gimnaziji nimajo pojma, o čem govorimo (nekaj zares, malce se pa naredijo, ker je tako bolj komot). Ko gledam zbirke nalog za osnovno šolo ali pa inštruiram otroke, se kar za glavo primem, ko vidim, kakšne naloge morajo nekateri reševati. Ravno pri teh nalogah se mi zdi, da včasih dobesedno pretiravamo, že nekaj raziskav pa je pokazalo, da pretiran poudarek na računskih nalogah ne prinese večjega in poglobljenega razumevanja snovi.
Strinjam se tudi z vsemi tistimi, ki ste omenili, da pri fiziki potem obravnavamo mimogrede še matematiko in naravoslovje, oziroma vse tisto, kar bi otroci morali po vseh pravilih znati, in jasno je, koliko časa gre za to. Znanje matematike pa je hudo šibko, tudi pri gimnazijcih, razen tega pa so vsebine pri matematiki docela neusklajene s fiziko (vektorji oz. sile v prvem letniku, pri matematiki pa, v glavnem, v drugem).
Še beseda o eksperimentalnem delu: že kar dolgo časa opažam, da se nekateri dijaki prvič srečajo z njim šele, ko pridejo na srednjo šolo. Razumem, da zmanjka časa in da gredo te ure na škodo obravnavanju snovi, ampak, za božjo voljo, fizika je pa vendarle eksperimentalna veda! Nedopustno se mi zdi, da potem dijaki, ki so imeli fiziko v osnovni šoli pet, niso sposobni narisati čisto osnovnega grafa na podlagi meritev ali pa sklepati na najbolj osnovne zakonitosti. Pa nimam namena nikogar kritizirati, sem prepričan, da si vsi prizadevamo za to, da bi otrokom dali najboljše, kar premoremo.