Sama se še nikoli nisem znašla v situaciji, ko bi me bilo sram govoriti slovensko. Ponosna sem, da sem Slovenka in veselje do slovenščine z veseljem prenesem tudi drugim. Še posebej veliko mi pomenijo slovenska narečja, zato svoje uporabljam tudi ko se znajdem v družbi ljudi iz drugih narečnih skupin. Prav tako nisem nikoli občutila sramu zaradi slovanske jezikovne skupine. Za razliko od slovenščine pa mi je pogosto nerodno govoriti v angleščini, saj menim, da me drugi ne razumejo najbolje. Ravno tako svojih kompleksnih razmišljanj v tujem jeziku ne znam ubesediti. Zanimivo se mi zdi, da tega strahu ne občutim pri govorjenju v nemškem jeziku, čeprav je moje znanje slabše. Res pa je, da niso vsi Slovenci tako samozavestni v rabi slovenščine. Predvsem na mestnih avtobusih sem večkrat slišala najstnike, ki se namesto v slovenščini raje pogovarjajo v angleščini. Menim, da jim to prinese nek drug svet, v katerem mislijo, da jih ljudje okoli njih ne razumejo. Hkrati je opaziti, da jim je zaradi vsega virtualnega sveta, ki je večinoma v angleščini, se lažje izražati in čustvovati v tem jeziku.
V šolskem prostoru sem bila priča predvsem norčevanju iz učencev, ki so prihajali iz držav bivše Jugoslavije ali pa so bili Romi. V šoli sem se z učenci pogovorila. Izvedla sem tudi delavnico na temu drugačnosti ter prisostvovala prireditvi, kjer so vsi učenci drugih narodnosti neke šole predstavili svojo kulturo. To norčevanje pa pogosto opazim tudi v komentarjih na spletnih omrežjih.
Ko govorim svoj materni jezik, še posebej narečje, se počutim zelo sproščeno in domače. Daje mi vedeti, da pripadam določeni skupnosti in da sem del neke večje zgodbe, ki je nastajala skozi zgodovino. Ko govorim v svojem jeziku vem, da me ljudje razumejo in da lahko najbolje ubesedim, to kar čutim ali mislim.