a) Nisem še bila v situaciji, ko bi mi bilo nerodno govoriti v slovenskem jeziku. Sem zelo zavedna Slovenka in vem, kako kompleksen je naš jezik za tujce, zato se ga nikoli ne sramujem, pač pa sem nanj ponosna. Sem pa že bila v situaciji, ko je bil nekdo drug v zadregi zaradi svojega jezika. To se je zgodilo v šoli pri pouku. Deček je želel izraziti svoje mnenje in je začel najprej govoriti v svojem lastnem jeziku. Ko je ugotovil, da ga drugi ne zastopijo, je zbežal iz razreda. Na srečo, je učiteljica stekla za njim in ga pomirila, da ni storil nič narobe.
b) Ne bi rekla, da sem doživela sram. Je pa res, da se kdaj pohecajo na moj račun glede jezika, ker govorim zelo na trdo. Ampak me običajno to ne moti, ampak mi je zanimivo, da se lahko slovenski jezik lahko tako razlikuje.
c) Da, to se je dogajalo v osnovni šoli, ko se je sošolec norčeval iz sošolke, ki je prihajala iz Bosne. Takrat sem to povedala učiteljici in potem smo na razredni uri obravnavali različne kulture in strpnost do le-teh.
d) Počutim se svobodno, ponosno na svoj narod, saj se zavedam, da smo res zelo majhni, a smo vseeno sposobni obdržati svoj lasten jezik. V tujini se, ko slišim slovenski jezik, počutim kot doma.