Sama nikoli nisem bila v situaciji, ko bi me bilo sram govoriti v svojem jeziku. Kar se pa tiče dialekta sem na fakulteti doživela nekaj trenutkov sramu. Kljub temu, da prihajam iz okolice Ljubljane in moj naglas ni tako "izrazit" mi je bilo na trenutke neprijetno, ko sem bila opazovana na nastopih in se zavedala, da je del dialekta prišel v moj govor.
V času šolanja na osnovni in srednji šoli je bil sram zelo tesno povezan z govorjenjem v angleščini in francoščini, kar pa se je na fakulteti izgubilo.
V času osnovnošolskega šolanja sem bila priča zmerjanju učencev, ki so se priselili iz držav bivše Jugoslavije. Kot otrok takrat nisem urgirala k rešitvi situacije, saj s enisem počutila dovolj suverena da bi se zoperstavila učencem.
Ko govorim v svojem jeziku se počutim varno. Imela pa sem izkušnjo, ko je v tujini nekdo spregovoril v našem vaškem dialektu, to je v meni vzbudilo ponos in močan občutek pripadnosti skupini.