Sama nisem bila nikoli v situaciji, kjer bi mi bilo nerodno govoriti v mojem dialektu. Sem iz Ribnice na Dolenjskem in zdi se mi, da imamo kar izrazit naglas. Sama sem ga že dobro skrila oz. je čisto neopazen, zaradi bodočega poklica kot učiteljica. Nikoli ne bi skrivala svojega dialekta, ker bi me bilo sram. Tega nisem opazila tudi pri kom drugem. Večkrat obratno, da so ostali želeli, da drugi govori v svojem dialektu.
V svojem dialektu govorim le, ko sem v svojem domačem okolju, saj me v to nezavedno "potegne". Torej se niti ne zavedam, da govorim drugače.
Nisem še doživela, da bi se kdo v moji prisotnosti norčeval iz drugega zaradi drugačnega dialekta. Kvečjemu so bili vsi fascinirani nad drugačnostjo in so želeli, da to ohrani. Lahko da so bili nekateri užaljeni zgolj iz razloga, ker jim je bilo posvečeno toliko pozornosti, ampak v tem primeru osebe niso več izpostavljali in se na to niso ozirali.
Ko govorim jezik svoje skupnosti, se počutim kot del te družbe, nekam kamor resnično pripadam in se tega ne potrebujem naučiti. Sem sproščena, domača in imam občutek, da spadam točno tja.