Večina primerov, ki so bili predstavljeni v različnih virih, se mi zdi smiselnih in uporabnih za jezikovno občutljivo poučevanje. Izpostavila bi predvsem to, kar je bilo najbolj poudarjeno v prvem videoposnetku. In sicer, da učenem dovolimo, da se med seboj pogovarjajo v različnih jezikih – torej, da ne zahtevamo samo tisti jezik, ki naj bi ga govorili in se ga učili v šoli, ampak da pustimo raznovrstnost. Pomembno je, da učenci čutijo sproščenost v tem, da lahko uporabljajo večjezičnost. Zelo dobre so se mi zdele tudi ideje, kjer se učenci učijo jezika s pomočjo primerjave različnih jezikov, z videoposnetki in različnimi igrami. Dober primer oz. način se mi je zdel tudi to, da učencem omogočimo, da uporabljajo svoj jezik za vir samega učenja – če se učimo o elektriki, da učitelj poišče vire o elektriki tudi v tujem/njihovem jeziku (npr. hrvaščini). Dober način, ki ga pri nas premalo uporabljamo je tudi ta, da pozabimo, da bi si lahko učenci tudi med seboj pomagali – npr. priseljenec iz hrvaške, ki zna dobro jezik, lahko pomaga tistemu, ki ne zna še slovenskega jezika.
Pomembno se mi zdi tudi to, da je celotna šola pozitivno naravnana v to smer, da se v njej ustvari jezikovno sprejemljivo okolje. Da pa se to zgodi, moramo vsi skupaj narediti načrt, kako bomo to izvedli in tudi med samo izvedbo spreminjati tisto, kar vidimo da v načrtu ni bilo dobro zasnovano.
Med omenjenimi viri se mi zdijo vse stvari uporabne. Sama nisem zasledila nobenega načina, ki se mi ne bi zdel izvedljiv.