a) Sama nisem bila nikoli v takšni situaciji. Prav tako mislim, da nisem nikoli tega opazila pri drugih. Pravzaprav ravno nasprotno - slovenščina je zelo redka v tujini, zato sem včasih celo vesela, da jo govorim, saj imam tako lahko v javnosti privaten pogovor.
b) Prav tako kot pri zgornjem vprašanju, je odgovor ne. Občutila sem sram, kadar sem se pogovarjala s kom in nisem znala njihovega jezika (saj znam le slovensko in angleško), a nikoli se nisem sramovala znanja slovenščine.
c) Ko sem bila v osnovni šoli smo imeli sošolko iz Bosne in Hercegovine in sošolca iz ZAE. Iz obeh so se norčevali in ju zbadali. Sama sem bila zelo sramežljiva zato moram priznati, da takrat nisem storila ničesar. S sošolcem sva sicer bila prijatelja in sem ga tolažila kasneje na samem, a javno nisem nikoli ničesar naredila. Tega me je še danes sram.
d) Do lastnega jezika nimam nobenih čustev. Nikoli mu ne posvečam velike pozornosti, razen ko me frustrira s svojo (ne)inkluzivnostjo - primer: zaimke imamo le moške in ženske nikakor pa v slovenščini nekoga ne moremo nasloviti nevtralno (they/them).