Mislim, da vsi gojimo posebno vez z jezikom. Vsaj jaz. Rada imam prav vse jezike, ker so svojevrstni, razgibani, čudni, enostavni, težavni, lepo zveneči, skratka zmeraj zanimivi.
Jeziki ne morajo razočarati, tudi če se govorec izraža zelo nerodno, grdo, preveč enostavno. Preko jezika prenašamo naše misli, namene, želje ...V najenostavnejši obliki je sredstvo, ki omogoča predajanje misli med ljudmi. Z njim lahko, recimo, prosimo česa, povemo kaj pomembnega (da imamo radi), se s stranko dogovarjamo o delu...
V svojem jeziku se lahko učim, ker obstaja jezik, lahko preberem navodila o tem, npr. kako narediti torto, učim se o drugih jezikoh, učim se o sebi, o ljudeh, o zgodovini... V svoje jeziku preživljam prosti čas: berem, gledam filme, poslušam glasbo, gledam predstave...
Nenazadnje je moj jezik tudi moja služba. Vsako jutro bom vsatal in učencem razlagala snov v maternem jeziku. Vendar kljub vsakodnevni ponavljajoči izbiri jezika, je skrivnost jezika tudi v tem, da ponuja neskončno možnosti za neponovljivost trenutka.
Z vsem tem se povezuje tudi naša kultura, saj je od nje odvisno ka počnem in kakšnih okoliščinah uporabljam jezik. Torej sta ta dva pojma nepreklicno povezana in soodvisna. Jezik ustvarja kulturo in kultura ustvarja jezik.