Predalpske in Dinarskokraške pokrajine
Section outline
-
Potek ekskurzije: Iz Škofje Loke se bomo preko Poljanske doline in Žirov odpeljali do Notranjskega podolja, v okviru katerega si bomo ogledali Logatec, Planinsko polje, Planinsko jamo in naravna mostova v Rakovem Škocjanu. Sledi ogled Močilnika pri Vrhniki, izvira Ljubljanice pri Bistri, Podpeškega jezera in Plečnikove cerkve v Črni vasi. Od tam se bomo odpeljali v Škofjo Loko, kjer bomo ekskurzijo tudi sklenili.
- Odhod iz Škofje Loke: ob 7.15 izpred parkirišča pred Gimnazijo Škofja Loka.
- Prihod v Škofjo Loko: ob 16.00 na parkirišče pred Gimnazijo Škofja Loka.
- Datum izvedbe: 1.10.2020.
Cilji ekskurzije:- zvedba dveh terenskih vaj (s področja orientacije in vodovja),- spoznavanje naravnogeografskih in družbenogeografskih značilnosti Dinarskokraških pokrajin.Napotki:
- zaradi napovedanega dežja se primerno oblecite in obujte,
- s seboj prinesite malico,
- prinesite tudi pisala in trdo podlago za pisanje.
Avtor ekskurzije: Luka Kokalj
-
Poljanska dolina je dolina v porečju Poljanske Sore. Leži na skrajnem jugozahodu Gorenjske, na prehodu v Polhograjsko hribovje in Posočje. Na severu jo obdaja osrednji hrbet Škofjeloškega hribovja, južno od Sore prehaja dolina v Polhograjsko hribovje, v zahodnem delu pa v Rovtarsko in Cerkljansko hribovje. Podnebje Poljanske doline je vlažno kontinentalno, v zaprti Žirovski kotlinici je hladnejše kot v drugih delih doline. Poraščajo jo predvsem bukovi in smrekovi gozdovi, gozd predstavlja 2 tretjini ozemlja.
Poljane nad Škofjo Loko so gručasto naselje na levem bregu Poljanske Sore ob cesti Škofja Loka - Žiri. Dolgo so bile središče Poljanske doline, po 2. svetovni vojni pa je status središča prevzela sosednja Gorenja vas zaradi razvoja industrijskih obratov. V kraju je obrat industrije kemičnih izolacij TERMO iz Škofje Loke, pošta, osnovna šola, Kmetijsko-gozdarska zadruga, več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic. Poljane so tudi rojstni kraj pisatelja in politika Ivana Tavčarja, iz njih pa izhaja tudi znana slikarska, rezbarska in podobarska družina Šubic.
Gorenja vas je naselje ob Poljanski Sori in njenem desnem pritoku Brebovščici. Dolina se v tem delu razširi v kotlinico, ki jo na jugu omejuje Žirovski vrh, na severu Malenski vrh ali Gora ter na vzhodu Pasja ravan. V kraju je osnovna šola, zdravstveni dom, pošta, več trgovin in gostinskih ter proizvodnih obratov (Jelovica, Alpina). Pomen in obseg kraja sta se močno povečala v času obratovanja Rudnika urana Žirovski vrh.
Poljanska Sora (Poljanščica) je 43 km dolga reka, ki se v Škofji Loki združi s Selško Soro. Obe reki nato pod skupnim imenom Sora tečeta do Medvod, kjer se izlivata v reko Savo. Izvira v Rovtarskem hribovju, njena dolina se razširi v Žirovski kotlinici ter med Gorenjo vasjo in Poljanami nad Škofjo Loko. Njeni daljši pritoki so Račeva, Kopačnica, Brebovščica in Hrastnica. Reka ohranja hudourniški značaj vse do izliva. Od obeh krakov Sore je Poljanska Sora najdaljša, ima obsežnejše porečje in več vode. Leta 1924 so na njej zgradili HE pri Fužinah.
Rudnik urana v Žirovskem vrhu: Nahajališče urana v Žirovskem vrhu je bilo odkrito leta 1960, izkopavanja pa so se začela leta 1981 ter ustavila leta 1990. V tem obdobju so izkopali 3,3 milijona ton jalovine in rude. Rudnik so zaprli zaradi zmanjšanja potreb po uranovi rudi (začasna opustitev gradnje jedrskih elektrarn v Sloveniji) ter zaradi močnega padca cen urana na svetovnem trgu. V svetovnem merilu je spadalo po zalogah med srednje velika, po kakovosti pa med siromašnejša rudišča. Z rudnikom danes upravlja podjetje Rudnik Žirovski vrh s sedežem v Todražu.
Rupnikova linija je sistem utrdb, ki ga je začela graditi Kraljevina Jugoslavija na ozemlju zahodne Slovenije tik ob rapalski meji pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred morebitnim italijanskim napadom. Utrdbe so imele strateški pomen predvsem v Poljanski dolini, saj je predstavljala lahek dostop do Ljubljane. V letih 1940-1941 je utrdbe na zahodni liniji gradilo 60.000 vojakov in civilnih prebivalcev, nato pa je začetek 2. svetovne vojne dela prekinil. Obrambna linija ni nikoli služila svojemu namenu.
-
Žiri se nahajajo na stičišču treh slovenskih pokrajin: Gorenjske, Notranjske in Primorske. So mestno naselje in središče istoimenske občine na jugovzhodnem obrobju Žirovske kotlinice v zgornjem delu porečja Poljanske Sore. Kotlino na severozahodni strani omejujejo pobočja Žirovskega vrha, na vzhodu Goropeški grič, ki se končuje z Vrhom Svetih Treh Kraljev, na jugu Zavraška, Dolska, Vrsniška in Ledinska planota, na zahodu pa Mrzli vrh s Koprivnikom. Nastale so po letu 1960 z združitvijo Stare vasi, Nove vasi, Starih Žirov in Dobračeve . Kljub združitvi so še danes dobro vidna vaška središča posameznih vasic. Skozi Žiri poteka glavna cesta Škofja Loka - Logatec. V 2. polovici 19. stoletja se je zelo razvila obrt (čevljarstvo, čipkarstvo, mizarstvo). Iz čevljarskih zadrug in obrtnih delavnic so po letu 1945 nastala podjetja Alpina, Kladivar Žiri, Etiketa Tiskarna in Polimix. Ob zahodnem robu nekdanje Stare vasi je zaradi razvoja podjetij zrasla manjša industrijska cona. Za občino Žiri je značilno hribovje, prepredeno z grapami, gozd zarašča skoraj 60% občinskega ozemlja.
Viri literature:
- Javornik, M. in Voglar, D. (2001). Žiri. V A. Dermastia (ur.), Enciklopedija Slovenije, 15. zvezek (str. 333-334). Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
-
Logatec je mesto in občinsko središče v osrednjem delu Logaške kotline. Skozi kraj tečeta železnica in cesta Ljubljana - Postojna, kar je poleg gozdov omogočilo razvoj lesne industrije, kateri so se pridružile še papirna (Valkarton) in tekstilna industrija ter proizvodnja lesne strojegradnje. Logaška občina se nahaja na stiku alpskega in dinarskega sveta v osrčju Notranjske. Prekrivajo jo gozdovi, ki so pomembno vplivali na razvoj prevozništva in lesarstva ter na pojav razgibanih rokodelskih dejavnosti (žagarstvo, kovaštvo, kolarstvo, sodarstvo, škafarstvo). Logaška kotlina je suha in zakrasela, vode, ki pritekajo s predalpskega hribovja na severu občine, poniknejo preden dosežejo severni rob Logaškega polja in se podzemno pretakajo proti Ljubljanskemu barju.
Viri literature:
- https://www.logatec.si/index.php/logatec/predstavitev-obine
- Javornik, M. (1992). Logatec. V A. Dermastia (ur.), Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek (str, 312-313). Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. -
Planinsko polje je najnižje ležeče kraško polje v okviru Notranjskega podolja (njegovo dno se nahaja na 450 m nadmorske višine). Polje je dolgo 5 km in široko 2,5 km. Čezenj po dolgem poteka Idrijska prelomnica, ki je tudi vplivala na njegov nastanek. Južni in zahodni del polja sestavlja triasni dolomit, vzhodnega in severnega pa predvsem kredni apnenec, zato Planinsko polje dobiva pritoke iz južne ter zahodne strani, vode pa ponikajo na vzhodni in severni strani. Največji izvir na polju je reka Unica, ki priteče iz Planinske jame in vijuga čez polje v dolžini 18 km. Na Planinskem polju se zbirajo vode iz Pivške kotline (Pivka priteče pod zemljo iz Postojnske jame), Javornikov in iz notranjskih kraških polj. V deževnem delu leta voda zalije celotno dno polja. Nastane do 15 m globoko jezero, ki se obdrži povprečno 41 dni na leto. Za preprečevanje poplav so spremenili strugo reke Unice, očistili, razširili in obzidali veliko požiralnikov ter tako močno degradirali naravno dno polja.
Vir:
- https://www.razvojkrasa.si/si/relief/146/article.html
- Javornik, M. in Voglar, D. (1994). Planinsko polje. V A. Dermastia (ur.), Enciklopedija Slovenije, 8. zvezek (str. 385-386). Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
-
Planinska jama (včasih Malograjska jama) je največja znana vodna jama v Sloveniji. Sestavlja jo 6656 m podzemnih rovov in je del Postojnskega jamskega sistema. Vhod v jamo se odpira pod 100 m visoko skalno steno na koncu dolge zatrepne doline. V njej je podzemno sotočje Raka, ki priteče iz Rakovega Škocjana, in Pivke, ki priteče po Pivkinem rokavu iz Postojnske jame. Njun združeni tok - reka Unica - se po zatrepni dolini preliva na Planinsko polje (po obilnem deževju teče kot reka, ob suši pa le kot potoček). Jamo je leta 1849 prvi raziskoval Anton Urbas. Poleg podzemnega sotočja pa jamo odlikujejo tudi velike podzemne votline, številna jezera, raznoliki kapniki in pestra biotska raznovrstnost. Tu ima stalno in močno populacijo tudi človeška ribica.
Viri literature:
- https://planinskajama.wordpress.com/spoznajte-nas/o-jami/
- http://www.dedi.si/dediscina/89-planinska-jama
- Javornik, M. in Voglar, D. (1994). Planinska jama. V A. Dermastia (ur.), Enciklopedija Slovenije, 8. zvezek (str. 378). Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
-
Rakov Škocjan je 2,5 km dolga in do 300 m široka kraška dolina, ki se nahaja ob severnem vznožju Javornikov. Vanj se podzemno steka voda s Cerkniškega jezera. Glavni tok je več kot 2 km dolga reka Rak, ki na vzhodni strani doline izvira iz Zelških jam oziroma iz udornic, globokih od 8 do 50 m, ki so nastale po zrušitvi jamskega stropa, ponikne pa v 2845 m dolgo Tkalco jamo na zahodni strani. Vodostaj Raka je odvisen od višine vode Cerkniškega jezera - poleti je struga deloma suha, ob poplavah, navadno v hladni polovici leta, pa voda lahko zalije dno doline do okoli 15 m visoko. V dolini se nahajata tudi dva naravna mostova, ki sta nastala z udiranjem in rušenjem stropov nad kraškimi jamami: Mali naravni most z 42 m visokim naravnim obokom in Veliki naravni most s 37 m visokim naravnim obokom. Med naravne znamenitosti Rakovega Škocjana spada še udorna vrtača Kotel z jezerom, katerega gladina je skladna z vodnim stanjem v Kotličih.
Viri literature:
- http://www.dedi.si/dediscina/221-rakov-skocjan
- Javornik, M. in Voglar, D. (1996). Rakov Škocjan. V A. Dermastia (ur.), Enciklopedija Slovenije, 10. zvezek (str. 75-76). Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
-
Močilnik je eden od izvirov reke Ljubljanice. Pod 40 m visokimi prepadnimi stenami, imenovanimi tudi Hudičeve skale, ki se nahajajo na koncu zatrepne doline na južnem robu Vrhnike, v treh izvirih vre na dan Veliki Močilnik. Nekaj deset metrov stran pa se nahaja še Mali Močilnik, ki vre iz grušča, ki prekriva podzemne vodne rove pod Drčo. Izvir so že pred davnimi časi zajezili in v jezercu za pregrado napajali živino. Skupaj tvorita Malo Ljubljanico, ki se približno kilometer naprej izliva v Veliko Ljubljanico. Od tu naprej oba toka tečeta pod istim imenom - Ljubljanica. V Močilnik priteka voda predvsem s Planinskega polja, del pa jo je tudi iz ponorov Hotenjke, Žejskega potoka, Petkovščice in Logaščice.
Viri literature:
- https://vnaravi.si/notranjska/mocilnik, https://www.visitvrhnika.si/si/kaj-poceti/kaj-si-ogledati-v-1-2-3-urah/ideje-za-1-urico/mocilnik
-
Kraški izviri rečice Bistre se nahajajo neposredno ob vznožju strme in tektonsko zasnovane kraške rebri na sredini poti med Vrhniko in Borovnico in predstavljajo najbolj jugovzhodne izvire Ljubljanice. Gre za niz petih večjih izvirov, za katere se predvideva, da so mlajšega nastanka kot izviri Močilnik in Retovje, saj naj bi nastali šele po dodatni poglobitvi vzhodnega dela Ljubljanskega barja. Podzemeljski tok v Bistri ima, podobno kot pri Mali in Veliki Ljubljanici ter Ljubiji, deltasto ustje. Izviri Bistre se podzemno napajajo z vodami iz Cerkniškega polja, del voda pa priteče tudi iz Rakovega Škocjana in Planinskega polja. So zelo vodnati in so nekdaj gnali stroje samostana in gradu Bistra (mlin, žaga), po prvi svetovni vojni pa so enega od izvirov celo zajezili za pogon manjše elektrarne.
Viri literature: - http://www.ljubljanskobarje.si/uploads/datoteke/geoloske_poti(1).pdf
-
Podpeško jezero je 1,2 ha veliko kraško jezero skoraj pravilne okrogle oblike, ki se nahaja pri naselju Jezero ob južnem robu Ljubljanskega barja. Leži na severozahodnem robu 800 m dolge in 400 m široke kotanje, ki je razpotegnjena v dinarski smeri in ji domačini pravijo Zajezero. Kotanja je na debelo napolnjena z naplavinami, od ravnice Ljubljanskega barja pa jo loči nizek skalni prag. Jezero se napaja iz številnih kraških izvirov, ki so razporejeni ob jugovzhodnem in južnem robu kotanje. Voda iz kraških izvirov se steka v Mlinski potok, ta pa se izliva v jezero na njegovi jugovzhodni strani. Je eno izmed najglobljih naravnih jezer v Sloveniji, saj njegova globina na dnu globokega skalnatega brezna znaša 51 m. Na tem mestu se brezno še nadaljuje s široko in zelo nizko razpoko, skozi katero izteka voda, ki se na površini spet pojavi 300 m daleč kot izvir Hruškega potoka na robu Ljubljanskega barja. Jezerska površinska voda se poleti zaradi hladnega dotoka iz kraških izvirov in pretočnega režima le redko segreje na več kot 20 °C. Na ravnici okrog jezera prevladuje zamočvirjen svet.
Viri literature:
- http://www.dedi.si/dediscina/384-podpesko-jezero
- Javornik, M. in Voglar, D. (1995). Podpeško jezero. V A. Dermastia (ur.), Enciklopedija Slovenije, 9. zvezek (str. 21-22). Ljubljana: Založba Mladinska knjiga
-
Plečnikova cerkev stoji na zahodni strani Črne vasi na Barju, nedaleč od odcepa Ižanske ceste. Nastala je na pobudo trnovskega župnika Frana Saleškega Finžgarja in Plečnikovega nečaka Karla Matkoviča. Zaradi lege na močvirnatem terenu je zgrajena na 347 hrastovih pilotih, ki so zabiti pod kamnite temelje. Kamen za gradnjo cerkve so s čolni po Ljubljanici vozili iz podpeškega kamnoloma, na enak način pa so dovažali tudi opeko iz vrhniške opekarne. Cerkvena ladja je postavljena v smeri sever - jug in ima vzdolžno os krajšo od prečne. Ureditev notranjosti cerkve je predvsem posledica skromnih sredstev, namenjenih zidavi - za nekatere podporne stebre je Plečnik uporabil kar navadne kanalizacijske cevi, večina opreme je lesena. Cerkev je posvečena nadangelu sv. Mihaelu. Nanj spominja velika viseča tehtnica z mečem nad glavnim oltarjem ter na kamniti steber pritrjen ščit s sv. Mihaelom na lesenem podestu ob moški strani.
Viri literature:
- http://www.dedi.si/dediscina/94-cerkev-sv-mihaela-v-crni-vasi
- http://www.zupnijabarje.si/plecnikova-cerkev-sv-mihaela.html