Središče razloženega naselja je cerkvica sv. Antona.Ko pri Vuhredu prečkamo Dravo in se začenja terasa ob njej strmo dvigovati proti vrhovom Pohorja, stopimo v čudoviti svet Sv. Antona na Pohorju. Osrednji del kraja, ki se razprostira na 2.147 ha površine in premore nekaj manj kot 250 prebivalcev, predstavlja mogočen čok, ki doseže najvišjo točko 854 m pri cerkvi Sv. Antona. Ta vrh se preko sedla veže na greben, ki seže pod sam vrh Pohorja ob vznožje smučišča Kaštivnik. Sv. Anton na Pohorju je pokrajina celkov, manjše strnjeno poselitveno jedro je zraslo le ob sotočju Antonskega potoka in Vuhreščice. Iz starih listin izvemo, da so se v preteklosti za kraj uporabljala različna imena, današnje poimenovanje pa je nastalo po letu 1684, ko so na hribu zgradili cerkev, posvečeno Sv. Antonu, ki je kmalu postala priljubljena božja pot. Cerkev z izbrano baročno opremo je tipična arhitektura 17. stoletja.
Cerkev sv. Antona Padovanskega je med najbolj imenitnimi slovenskimi cerkvami, posvečenimi temu velikemu svetniku pri nas. Postavljena je na 856 metrov visokem hribu, ki obvlada bližnjo in daljno okolico. Prav lepo se vidi tudi s ceste med Muto in Radljami. Zgodba o njenem nastanku ima legendaren značaj. Vse ozemlje je v 17. stoletju sodilo pod vuzeniško župnijo. Pripovedka pravi, da se je na sedanjem kraju na eni od brez neko jutro nenadoma pojavila slika sv. Antona. Nihče ni vedel, od kod je prišla. Ljudje so sklenili, da bodo tam postavili cerkev sv. Antonu v čast. Ker pa je bil kraj zaradi izredne strmine neprikladen, so nekateri predlagali, da bi bilo bolje, če stoji nižje pri Dajnikovem križu (to je stebrasto znamenje, ki še danes stoji). Ponesli so sliko tja, pa je bila že naslednje jutro zopet na istem mestu na brezi. Ta nerazložljivi dogodek so razumeli kot znamenje z neba, da morajo pozidati cerkev vrh hriba, pa če je še tako nedostopen in strm.
Iz legende izvemo, da je bila cerkev pozidana v času vuzeniškega nadžupnika in arhidiakona Jakoba Križaja, leta 1681. Zemljišče za cerkev je prispeval marenberški samostan dominikank. Zidavo cerkve ljudska domišljija povezuje z drugo tako veliko cerkvijo, s sv. Janezom Nepomukom pri Radljah. Sv. Antona in sv. Janeza naj bi zidala oče in sin, ki sta tekmovala med seboj, zato sta ti dve cerkvi tako veliki in lepi. Cerkev sv. Antona meri po dolžini trideset metrov; je zelo prostorna, po požaru leta 1874 ima sedanjo triladijsko podobo (požar je zajel ladjo, v njej se je porušil strop, prezbiterij pa je ostal cel). Zvonik s koničasto streho je bil pozidan v letih 1846-47. Danes stoji cerkev vrh hriba sama, včasih pa je bilo zraven še župnišče. 20. aprila 1944 so ga partizani zažgali.
Cerkev sv. Antona ima štiri oltarje z lepimi kipi in slikami. Glavni oltar je še baročen. Prvotno je bil to stranski oltar, posvečen rožnovenski Materi božji. Stranska oltarja, posvečena Marijini zaroki in Sv. Trojici, imata starejše kipe, današnjo podobo pa sta dobila po požaru leta 1874. V ladji je še oltar štirinajstih priprošnjikov v sili. Posebnost te cerkve je tudi osemnajst slik čudežev sv. Antona, ki so delo neznanega slikarskega mojstra.
Sv. Anton na Pohorju je slovenski biser, ki nudi mnogotere priložnosti za prijetna doživetja in nova srečanja. To je kraj, ki je lep ob vseh letnih časih ob vsaki uri dneva. Pozimi vas vabijo bližnja smučišča na Kopah, v ostalih letnih časih pa na izlete v neokrnjeno naravo vodijo številne poti: skozi kraj vodi evropska pešpot E-6, v bližini kmetije Zapečnik je znana jama, ogleda vredna je Čavkova smreka, vabijo vas kmetije odprtih vrat.