Grad Pišece se prvič omenja leta 1329 kot haus Pischaetz, sledijo omembe leta 1346 kot vest Pischatz, leta 1426 vest Pischecz in leta 1443 gesloss Pischecz. Pozidali so ga salzburški nadškofje na vzhodnem robu svojih posavskih posesti, ki so se razprostrirale od Sevnice prek Rajhenburga - Brestance in Brežic do izliva Sotle v Savo in jih je na severovzhodu zamejeval potok Dramlje. Oskrbovali so ga ministeriali, med katerimi se prvi omenja Konrad v letih 1268-1300 in njegov brat Ekhard (1268). Pišece v srednjeveških virih nastopajo tudi kot Bischaez, kar naj bi pomenilo "bei der schanz" - pri šancah, kar utegne kazati na zelo staro utrdbo.
Pišečki vitezi so okoli leta 1353 izumrli in grad so poslej upravljali nadškofovi oskrbniki. Leta 1406 ga je dobil v zastavo Žiga Dobrnski za 3000 ogrskih florintov. Leta 1426 je bil oskrbnik Friderik Rad starejši, od leta 1454 do leta 1536 Žiga Mordachs in njegovi nasledniki, potlej Jurij Rajhenburški, čigar vdova je posest leta 1542 izročila salzburškemu vladnemu svetniku dr. Johanu Marschalku. Grad so nato oddajali v najem. Leta 1590 ga je posedoval Hans Khiessl, leta 1595 pa ga je skupaj s Sevnico in Reštanjem kupil za 33000 goldinarjev Inocenc pl. Moscon. Nakup je sprožil dolgotrajne pravde, vendar je bil spor leta 1637 odločen v korist Mosconov. Salzburški nadškof je do leta 1803 ohranil do gradu vrhovno fevdalno pravico, rodovina Moscon pa je ostala v njegovi posesti vse do zadnje vojne. Še desetletje nazaj so bila v gradu stanovanja, sedaj pa na njemu potekajo obnovitvena dela. Naročnik del: Republika Slovenija, Ministrstvo za kulturo, vrsta dela: statična sanacija s fasadami ter sanacija podpornih zidov in teras (vir: Uradni list RS št. 061, št. 344/04).
Leta 1573, ko je divjal kmečki upor, grad ni bil prizadet, so se pa leta 1661 na božični dan uporni domači podložniki spravili na Hansa Jakoba Moscona in njegovo ženo Elizabeto ter oba ubili. Zgodba nadaljuje, da se je njun sin Johan Baptist rešil le po naključju in se je nato kmetom hudo maščeval. Druga zgodba govori o mladi ženi, ki so jo zaradi dednih razprtij do smrti zaprli v neko sobo na gradu. Po sedemdesetih letih jetništva je umrla blodna; nazadnje se je igrala samo še s punčkami.
Pomembnejše prezidave je grad doživel leta 1568. Letnica naj bi bila vklesana na plošči v južni steni grajskega kompleksa, ki pa je nisem zasledil (mogoče so jo odstranili ob začetku zdajšnjih obnovitvenih del). Gradu so se spet lotili v obdobju baroka, neoromansko preobleko, ki se kaže zlasti v arhitekturnih členih, oblikovanju okenskih odprtin, bifor oz. trifor na stolpu in drugod itn., pa je gradu prinesla modernizacija v letih 1867-1884. Nastanek njegove nastarejše sestavine, t.j. romanski stolp, bi lahko datirali v 12. stoletje, ali pa vsaj v zgodnje 13. stoletje. V župnijski cerkvi se nahajajo štiri spominske plošče, ena predstavlja več kot tristoletno dobo baronov Mosconov v Pišečkem gradu.
V kraju Pišece se nahaja tudi zanimiv kovaški muzej pri Podgorškovih v katerem sem izvedel, da je Pišečki grad imel tudi svojo kovačijo. V katerem prostoru bi se ta kovačija lahko nahajala, nisem uspel ugotoviti. Pot do gradu je markirana, urejen je tudi dovoz do samega vznožja. Leta 1999 je bilo območje Gradu Pišece razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena.
(vir:
http://www.gradovi.net/)
Učenci na tej točki spoznajo zugodovino gradu, si ga ogledajo od zunaj (sprehod okoli gradu), nato rešijo naslednje naloge:
- popišejo drevesne vrste, ki se nahajajo v angleškem vrtu na platoju pred gradom.