Izumrtje jezika namreč ni le izguba za skupnost, ki izgubi del svoje identitete in kulture, temveč tudi za celotno človeštvo. Paroma Basu v članku za National Geographic citira jezikoslovca Davida Crystala, ki pravi, da z izgubo kateregakoli jezika izgubimo "izraz edinstvene vizije tega, kaj pomeni biti človek" (Basu, 2009). Basu naprej piše, da so učinki izgube jezikov lahko "kulturno uničujoči, saj je vsak jezik ključ, ki lahko odklene lokalno znanje o zdravilnih skrivnostih, ekoloških modrostih, vremenskih in podnebnih vzorcih, duhovnih odnosih ter umetniški in mitološki zgodovini."

Jezikoslovec K. David Harrison dodaja, da vsak jezik vsebuje edinstven nabor zgodovinskih podatkov, mitologije, mitov o stvarjenju; izročilo, ki v mnogo jezikih nikoli ni bilo zapisano, ga torej nimamo ohranjenega v pisnih virih in se za vedno izgubi, ko se izgubi jezik (David Harrison, 2007).

Vendar pa je jezik tudi del posameznikove kulture, ki je gosto stkan z njegovo ali njeno identiteto. Je orodje, ki nas povezuje in identificira z drugimi člani iste jezikovne skupnosti. Izguba jezika lahko zato pomeni izgubo tega, kar smo. Kot pravi Rovira (2008), je jezik neločljivo povezan z izražanjem kulture. Je sredstvo, s katerim iz generacije v generacijo prenašamo svojo notranjost. Z jezikom prenašamo in izražamo svojo kulturo in njene (in s tem svoje) vrednote, prav tako pa imajo besede v našem jeziku moč, da opredeljujejo in oblikujejo človeško izkušnjo. Ker govorim jezik, ki ga obvladujem, lahko, kakor natančno le lahko, ubesedim in opišem svoje izkušnje in izrazim to, kar čutim, kar sem (Rovira, 2008).

Avtorji spletnega tečaja na temo medkulturnih študij o jeziku in kulturi Univerze v Leedsu, (Davies, 2020) v tečaju na temo jezikov in identitete omenjajo obsežen spletni projekt, ki ga je leta 2005 izvedel BBC v Veliki Britaniji. V sklopu projekta so pozvali sodelujoče, naj izrazijo svoje mnenje o jezikih, ki jih govorijo. Sodelujoči so se pogosto precej čustveno odzvali na vprašanja o tem, kako se počutijo, ko govorijo jezik svoje skupnosti. Avtorji spletnega tečaja navajajo nekaj primerov:

»Všeč mi je, kako svoj jezik občutim s svojim glasom.« (“I enjoy the way it feels on my voice.”)

»Moj jezik me spominja na mojo dediščino vedno, ko ga govorim.« (“It reminds me of my heritage whenever spoken.”)

"Tako pomirjujoče je govoriti svoj jezik." (“It is so comforting to speak your own language.”)

Za mnoge ljudi je jezik ključni del njihove identitete in njihovih občutkov do skupnosti.

V poglavju Jezikovno občutljivo poučevanje lahko preberete, kaj so o jezikih, ki jih govorijo, in o tem, kakšna je jezikom prijazna šola, povedali učenci in dijaki, sodelujoči v natečaju projekta Jeziki štejejo z naslovom »Moja šola je prijazna vsem jezikom«!

Vendarle bi se lahko vprašali, ali ne bi bilo bolje, če bi svet govoril samo en jezik, kar bi teoretično lahko vodilo k zmanjšanju konfliktov in nesporazumov. Toda kot poudarja Crystal (2000), enojezičnost ne zagotavlja družbe brez konfliktov. Svoje mnenje podkrepi s primeri pretežno enojezičnih držav, ki so trpele zaradi državljanskih vojn, npr. v Vietnamu in Kambodži. Jezikovni sistem, pravi, je kot ekosistem, v katerem ni pomembna posamezna enota, temveč soodvisnost različnih elementov in njihovo usklajeno delovanje. Podobno kot biološke vrste tudi jeziki ne delujejo izolirano, temveč se razvijajo v stiku z drugimi. Če bi eden od njih umrl, bi to lahko imelo resne posledice za druge jezike v istem ekosistemu. Raznolikost, dodaja, je pomembna za preživetje človeštva. Če pogledamo naravni ekosistem, je evolucija tista, ki krepi vrste in zagotavlja njihovo preživetje. Večja kot je raznolikost, močnejši je ekosistem in to velja tudi za jezikovni ekosistem, saj so jeziki glavna orodja, s katerimi se prenašajo kulture. Večje kot je število jezikov, ki se govorijo, večji je nabor podedovanega znanja (Crystal, 2000).

Last modified: Tuesday, 25 October 2022, 11:53 AM