Jezikoslovka Suzanne Romaine opaža, da je enojezičnost v predstavah in zaznavah prebivalcev zahodnega sveta še vedno norma in da torej večina ljudi še vedno meni, da je enojezičnost nekaj normalnega in pričakovanega, ne pa tudi dvo- oziroma večjezičnost. Romaine spomni na dejstvo, da je zelo težko najti knjigo z naslovom »Enojezičnost«, medtem ko je knjig, ki v naslovu vsebujejo dvojezičnost ali več-/raznojezičnost težko prešteti (Ellis, 2006). To seveda namiguje na dejstvo, da sta dvojezičnost ter več-/raznojezičnost posebnosti, deviaciji od splošno bolj sprejetega, običajnega in »normalnega« koncepta enojezičnosti.

Ali to torej pomeni, da je enojezičnost res norma? Ali je na svetu več ljudi, ki govorijo, razmišljajo in delujejo v enem jeziku kot pa tistih, ki rabo svojega maternega jezika na tak ali drug način kombinirajo z rabo še (vsaj) enega drugega jezika?

Kot si bomo pogledali v naslednjih poglavjih, so v naši družbi prisotni raznorazni miti o večjezičnosti – med njimi je tudi prav ta predstava oziroma zaznava ljudi, da je enojezičnost norma v družbi. Številke namreč kažejo, da je resnično ravno nasprotno: po podatkih Evropskega centra za moderne jezike (ECMJ) najmanj polovica svetovnega prebivalstva uporablja dva ali več jezikov (Evropski center za moderne jezike (ECMJ)).  Več o značilnostih večjezičnosti si lahko preberete v naslednjem prispevku v tem poglavju.

Zadnja sprememba: četrtek, 16. februar 2023, 12.24