Razmišljanje o pouku na daljavo na razredni stopnji

Zjutraj kot ponavadi – hitim, da pripravim še zadnja gradiva za moje prvarčke. Danes bomo preko videokonference določali prvi zlog in iskali besede na enak prvi zlog. Vsako jutro se 8.30 dobimo na videokonferenci Jitsi Meet. Povezava je stalna, že od začetka šolskega leta smo s starši imeli sestanke in govorilne ure na tej povezavi in sedaj jih čaka takoj, ko se priključijo v Google Classroom. Tu sem tudi ustvarila predmet Sodelovanje s starši, kar smo uporabljali že od začetka šolskega leta in staršem ni tuje. V Google Classroom vstopajo s svojim – učenčevim šolskim e naslovom, tako da nimam težav z nekaterimi težko prepoznavnimi naslovi staršev. Za delo na daljavo sem ustvarila predmet November –šola na daljavo. Tu jim po dnevih na enem mestu pripravim  vsa navodila, naložim vse predstavitve in moje posnete video razlage. Vse pripravim tako, da v največji možni meri zagotovim, da učenci po vstopu v e učilnico, delajo samostojno. Navodila so ob besedilu podana še s piktogrami, vsak učenec označi svoje počutje ter načrtuje svoje delo – pozorno poslušanje, natančno opazovanje ter odgovorno obnašanje in učenje. Ob koncu dneva svoje delo ovrednoti. Letos sem se odločila, da se osredotočim na veščine in jih načrtujemo, razvijamo in vrednotimo pri vseh predmetih. V šoli v živo so bili tega že navajeni, sedaj pa smo to rutino prenesli v elektronsko obliko. Starši jim pomagajo pri oddaji dokazov o učenju, ki se za vsakega učenca zbirajo posebej. Tako vsakemu učencu v komentar zapišem še povratno informacijo. Vse je veliko enostavnje, preglednejše in lažje kot spomladi, ob prvem valu epidemije. Sama ob tem čutim večje zadovoljstvo, saj imam bistveno boljši pregled nad delom vsakega posameznega učenca in dajem kvalitetnejše ter bolj strnjene povratne informacije.

Učenci se na videokonferenco priključijo že 15 minut pred začetkom, se skupaj – vsak na svoji strani zaslona igrajo, klepetajo, jaz pa jih poslušam z ugasnjeno kamero in mikrofonom. Če zaprem oči, se počutim kot v razredu! Nato se prikažem in že vedo, da najprej sledi kakšna igra nato pa resnejše delo. Pri delu mi zelo koristi vse, kar sem formativno že uporabljala v razredu – povratna informacija s palci, žrebanje imen, vrednotenje na podlagi kriterijev,… Že pred odhodom na počitnice jih je zanimalo, ali bodo v šoli na daljavo imeli odmor za igranje – in po koncu videokonference ga seveda imajo. Spet jih večina ostane vključenih in se igrajo, klepetajo. Imajo tisti nujni stik, ki jim ga tako manjka. Ob pol desetih pa se dobimo – tisti, ki želijo, še pri matematiki. Vedno jih ostane vsaj polovica, ostali pa se odjavijo in delajo sami ob pomoči staršev. Ko končamo še z drugo videoknferenco, se poslovimo. Že med videokonferenco razmišljam o starših, ki delajo od doma in ves čas, kar mimogrede, nudijo vso podporo še svojemu otroku. Res jih občudujem in cenim.

Nato se že lotim pripravljanja navodil, gradiv, snemanja, ustvarjanja iger,… za naslednji dan, vmes pokukam v e učilnico. Dobim sporočilo mame, ki sporoča, da kolo sreče za telovadbo ne deluje. Preizkusim – meni kot učiteljici deluje, če se prijavim kot učenka pa ne. Kje sem spet s to tehniko… napišem prijazno sporočilo, da se moram sama še veliko naučiti in ker je danes lepo vreme, se naj gibajo s pravimi kolesi ali pa drugimi pripomočki, ki imajo kolesa. Druga mama mi prijazno sporoči, da vidi, kako se trudim za otroke in naj se ne sekiram za nedelujoče kolo sreče. Taka drobna, prijazna sporočila staršev vedno dobro denejo.

Tam nekje po dvanajsti uri pa lahko na prve oddane dokaze o učenju že pišem povratne informacije, ostale napišem zvečer ali naslednje jutro.

Šola na daljavo je naporna za učence, za starše in tudi zame. A pozitivna naravnanost, zavedanje in ozaveščanje tega, na kaj imam vpliv in na kaj ga nimam, mi pomaga, da vse skupaj jemljem kot velik izziv in si povzročam čim manj stresa.