Arduino in poučevanje ter učenje fizike
Arduino je družina odprto-kodnih krmilnikov. Začelo se je leta 2005 na šoli oblikovanja v italijanskem mestu Ivrea in predstavlja enega zgodnjih mejnikov v gibanju odprtokodne strojne opreme. Zaradi odprtosi licence za kopiranje in dostopnosti dokumentacije so krmilniki zelo razširjeni in cenovno ugodni, posebej kloni, narejeni na Kitajskem. Na spletu je mogoče najti veliko primerov uporabe krmilnikov družine Arduino za razne namene, ki so večinoma dobro dokumentirani in s tem uporabni za prilagajanje lastnim potrebam.
Uradna spletna stran: https://www.arduino.cc/
Možnosti za uporabo pri poučevanju in učenju fizike:
- Učitelj si lahko z majhnimi stroški in nekaj vloženega dela pripravi cenovno ugodne merilnike za računalniško podprta merjenja
- Delovanje merilnikov, ki jih učitelj pripravi sam, je transparentno in poučno za učence in dijake - npr. potreba po umerjanju, razumevanje razlogov za omejeno natančnost ... (mnogo bolj, kot to velja za zaprte sisteme proizvajalcev Vernier, PASCO ...)
- Sposobnejši učenci in dijaki se lahko preizkušajo ob samostojni sestavi merilnikov s pomočjo informacij na spletu in ob čim manjši pomoči učitelja.
- Realiziramo lahko cenovno ugodne specifične merilne in krmilne sisteme (npr. za raziskovalne naloge, tekmovanje "Videl, premislil, odklenil!", sestavo robotov ...)
Trije predstavniki družine krmilnikov Arduino:
Arduino Uno: najdlje časa na voljo, najbolj razširjen, največ dokumentiranih primerov uporabe
Arduino Nano: podobne lastnosti kot Uno, le da je manjši, lažji in ga je mogoče natakniti na prototipno ploščo
Arduino Due: zmogljivejši od Uno in Nano modela (več vhodno izhodnih priključkov, močnejši procesor, več spomina, tudi DAC in ne le ADC). Ima pa 3,3 V logiko in ne 5 V kot Uno in Nano
