Legenda o Ajdovski deklici

Nad Vršičem je v rebri skalnatega Prisanka okamenela ajdovska deklica, ki začudeno strmi v dolino Trente. Ko prično jeseni dnevi sušiti sončne planinske trave, da otrde in postanejo slamnate, hite planinski kozli mimo njih niže v dolino, v zavetje temnih jelovih gozdov. Ob jutrih dvignejo mrzli jesenski vetrovi iz doline megle, da se prično valiti preko skalnih čeri, ki kipe v nebo. Takrat se ajdovska deklica skrije radovednim očem.

Malokateri planinec pa ve, kako je v davnem davnem času zašla med skale in previse pečine strmega Prisanka in kako je okamenela v skalnati rebri.
Ajdovska deklica je bila za živih dni dobrega in usmiljenega srca, ker je gornike in tovornike zmeraj vodila skozi snežne zamete v dolino Trente. Baje je živela pod previsisnimi pečinami in skalnatimi policami. Če je videla, da so gorniki zašli, je zapustila svoje skrivališče ter pohitela na ride Vršiča, najsi je sneg še tako naletaval.

Nekega zimskega dne, ko so se temni sivi oblaki nakopičili nad Prisankom in ko je burja krohotala z mrzlim smehom, je snežilo, da je sneg kmalu zamedel vse poti. Gamsji trop se je na žvižg starega samca mimo ajdovske deklice, ki je ždela pod pečino, zapodil v dolino in sprožil snežni plaz, ki je zgrmel v kotlino. Gorniki in tovorniki, ki so bili namenjeni v Trento in dalje proti sončnemu Primorju, so komaj ušli bobneči smrti. Zameti so bili tolikšni, da bi na tovorni poti zašli, če bi jim ne pomagala ajdovska deklica, ki je še tisti trenutek zapustila svoje skrivališče, gazila pred njimi visoki sneg ter jim kazala pravo pot. Ko pa so se tovorniki po dolgih dneh po istih poteh vračali domov, so pod previsno skalo ob vznožju Prisanka pustili vina, kruha in mesa za ajdovsko deklico. Tako so jo obdarovali vselej, kadar jim je pomagala, da ni bila nikoli žejna in lačna.

Ajdovska deklica pa ni bila samo vodnica, ampak tudi sojenica. V temnih nočeh je obiskovala mlade matere in prerokovala novorojenčkom, kako bodo živeli...
Tako je neke noči prišla tudi k mladi planšarici v dolino Trente. Mati, ki je pravkar povila sinčka, je v topli koči spala, ajdovska deklica pa se je neslišno približala zibelki, se sklonila k otroku in mu prerokovala: "Ko boš zrasel v mladeniča, boš postal pogumen lovec, kakršnega še ni bilo pod Prisankom. Po pečinah in previsnih skalah boš zalezoval belega gamsa z zlatimi rogi. Kozla boš ustrelil, zlato rogovje prodal in bajno obogatel..."

Ko pa so za to prerokbo zvedele sestre ajdovske deklice, so sojenico preklele, da je okamenela, ko se je vrnila v prisanško steno.
Tamkaj je še danes in začudeno strmi z velikimi kamnitimi očmi v dolino Trente.
Če boste kdaj šli na Vršič, si le oglejte njen kamniti obraz, ki je strmemu Prisanku v okras!

Vir: Cerar Drašler, I. 2004. Pravljične poti Slovenije. Ljubljana. Sidarta, 263 str.