Lipicanec

Značilnosti pasme

Lipicanec je srednje velik, toplokrven konj, ki sodi med t.i. baročne pasme in je posebej primeren za klasično dresurno jahanje ter vožnjo lahkih vpreg, posebej pa je talentiran za izvajanje šole nad zemljo.

Je nekoliko daljšega, pravokotnega okvira z veliko mišično maso. Visok je med 155 in 158 cm (kobile 153 do 158 cm), nekateri stari zapiski pa kažejo na nekdaj večji okvir, saj govore o višini med 155 in 167 cm. Konji, višji od 158 cm, imajo pogosto težave pri izvajanju šole nad zemljo, podobno tudi konji, manjši od 155 cm, pri šolskih skokih ne izgledajo elegantno. Na splošno pa vaje visoke šole, ki izhajajo iz visoke zbranosti konja, govore v prid pravokotnemu okviru konja pred kvadratnim.

Posebej značilna za lipicance je njihova glava, ki izraža plemenitost in eleganco. Je suha, plemenita, z velikimi, živahnimi, temnimi očmi in je v razmerju s telesom in vratom relativno velika. Ušesa so zmerne velikosti, nosna linija pa je nekoliko konveksna.

Vrat izraža zahteve baročne dobe, je lepo usločen in močan, srednje dolg in visoko nasajen. Skupaj z glavo močno pripomore k podobi lipicanca, a hkrati tudi ta del telesa predstavlja rejske težave, predvsem ko se pojavi poudarjen spodnji del vratu. Na splošno pa je pri lipicancu problematičen manj izražen viher, kar je nekako kompromis, saj ne gre le za jahalnega, temveč tudi vprežnega konja. Žal manj izražen viher povzroča nekoliko težav pri legi sedla.

Hrbet je srednje dolg ter prožen. Ledja so krajša in dobro omišičena, križ je prav tako širok, dolg in raven ter dobro omišičen.

Prsi so močne in globoke, rebra dobro obokana, plečka pa je velikokrat žal nekoliko krajša in bolj strma - čeprav se stremi k dolgi in položni plečki, je tudi to kompromis med željami in realnostjo, ki se mu je v praksi žal izredno težko izogniti. To se izraža tudi pri gibanju, lipicanec namreč - razen izjem - ravno zaradi tega ni zmožen spektakularnih ojačav, kakršne so zaželjene in zahtevane na tekmovanjih v dresurnem jahanju, kar poleg relativno nizke višine vihra nemalokrat povzroči, da so lipicanci v tekmovalnih arenah po krivem ocenjeni slabše.

Po drugi strani pa je pri lipicancu pomembna tipična visoka akcija nog, kateri gre zahvala za eleganco, harmonijo in lepoto njegovega gibanja. Tako je lipicanec talentiran za vaje visoke šole, kot sta piaffe in passage, oba poznana kot paradna hoda, pa tudi druge. Lipicanec je svojo slavo dobil prav po tem izjemnem gibanju, ki je lahkotno, izdatno, prožno, energično in enakomerno.

Relativno kratke noge so močne, suhe gradnje z dobro formiranimi sklepi ter srednje dolgimi biclji, kopita so srednje velika in pravilne oblike.

Pričakovano seveda lipicanec, cesarski konj, nosi svoj rep elegantno in ponosno. Rep je srednje do visoko nasajen. Tako griva kot rep sta bogato ožimljena, vendar je žima tanka in fina.

Lipicanec je sicer poznan pod klišejem Beli konj z Dunaja, a barva je od nekdaj predvsem stvar mode. Lipicanec je tako postal siv (oz. bel, torej šimelj) šele v obdobju empir, pred tem pa so bili močno zastopani hemrelinasti, šekasti, plavci, vranci in rjavci ter tudi izabel barve. Danes je lipicanec zastopan kot vrani sivec, rjavi sivec, vranec ter temni rjavec, pri čemer so bele lise nezaželjene in naj bi jih bilo čim manj, saj predstavljajo depigmentirana mesta. Po domače povedano, večina lipicancev je sivih oz. belih, občutno manj je črnih in najmanj rjavih. Se pa temni lipicanci pojavljajo morda najbolj pogosto v Slavoniji in nasploh je v zadnjem času slutiti trend zasebne reje tudi pri nas, da bi se stalež temnih lipicancev povečal.

Napisal: Sandi

Viri:

Oulehla, Mazakarini, Brabec d’Ipra: Die Spanische Reitschule zu Wien

J. Rus: Rejski program ZRLS za konje pasme lipicanec

H. Nürnberg: Der Lipizzaner