Legenda o nastanku Cerkniškega jezera

Nekdaj sta stala na Cerkniškem dva gradova karlovški in šteberški. Prvi je bil sezidan zraven Male Karlovice nad Svinjsko jamo, drugi pa na nasprotni strani v vznožju Križne gore, vsak na svojem koncu doline. Graščaka sta si bila smrtno sovražna. Prigodilo se je pred veliko leti, da je iz ljubosumnosti Šteberčan ubil Karlovčana pri viteških igrah v dvoboju. Od takrat je izviralo sovraštvo med obema rodovoma.
Drugače je bilo pri otrocih obeh graščakov. Šteberški sin in Karlovška hči sta se ljubila kljub vsemu nasprotovanju staršev. Steberčan sklene zaprositi Karlovčana za roko njegove hčerke, le ta pa za pogoj postavi, da mora dolino zaliti voda, da bo po hčer lahko prišel s čolnom. Šteberčan, ves obupan ob nemogoči zahtevi, v svoji zamišljenosti ob povratku sreča velikega kosmatega moža, ki se je dvignil iz jame v katero so se stekali studenci. Mladi vitez se mu zasmili in mu svetuje, kaj naj stori; izdela močno mrežo in z njo zapre požiralno jamo. Ker voda ni mogla več odtekati v globine, je res zalila celotno dolino. Kljub temu da je prišel po nevesto s čolnom, Karlovčan ni držal beseda. Lepota Karlovške hčere je slovela daleč okrog. V grad so prihajali razni snubci. Mlada Karlovčanka je sklenila ostati zvesta Karlovčanu in odbijala vse ženine. Neki plemenitaš pregovori Karlovčana, da mu obljubi hčer, vendar da ga le-ta sama sprejme.
Ko je plemenitaš zvedel za ljubezen in vsakonočne obiske Šteberčana pri Karlovški, je hitro pripravil maščevalni načrt. Nekega večera, pripravljalo se je k nevihti, noč je bila temna, se Šteberčan tako kot ponavadi odpravi h Karlovčanki. Kot vedno je tudi tokrat kljub temi sledil luči, ki jo je videl na oknu Karlovškega gradu, ki mu je, po dogovoru med ljubimcema, vsak večer kazala pot. Vendar luč ni bila prava, premaknil jo je plemenitaš in je njegov čoln vodila v požiralnik Karlovico. Peneči valovi so zagrni viteza in ga pokopali v hladni grob.
Ko je lepa Karlovčanka zvedela za usodo svojega ljubega je skočila čez grajsko obzidje in utonila.