Formativno spremljanje ni ravno didaktična novost. Velika večina prosvetnih delavcev ga je na posreden ali neposreden način integrirala v svoj pouk. Ena izmed didaktičnih veščin je tudi metoda "iščem najdem", kar aktivira učenca, dijaka pri raziskovanju virov. Frontalni način prinese znanje in vedenje "na pladnju", medtem ko gre pri formativnosti ravno za raziskavo in rokovanje z viri. Viri so lahko konvencionalni (pisni dokumenti ) ali alternativni ( audiogradivo.) Načrtovanje učenja je med drugim tudi pot "lastnega angažmaja učenja in hkrati raziskovanja." Seveda je pomemben tudi integralni moment - znanje se pridobi v skupini, kjer gre za komunikacijo "prebliskov" v skupini. Sam na sestankih vzgojne skupine, kot vzgojitelj, vzpodbujam ravno učenje in spoznanje v skupini. Ne gre samo za izrekanje različnih stališč, ampak tudi za njihovo neposredno soočenje. Povratna informacija je tako polemična. Učitelj ni nujno v polemiki dokončni razsodnik, ampak moderator, ki poskrbi, da teme ne zdrsnejo v relativizem in pretirano poljubnost. Naša pedagoška naloga in skrb pa je tudi, da razprave potekajo na ravni kulturnega dialoga. Formativnost vedno najlepše zaživi na taborih v naravi, kjer znanje pomeni "pustolovščino." Uporaba in rokovanje z informacijami, njih didaktično usmerjanje bo v prihodnosti od prosvete zahtevalo, da bo razvilo drugačno didaktiko. Sam bi to imenoval didaktika prebujanja potencialov, povratna informacija in dialoško soočenje sta samo kognitivni posledici tega mnogo širšega procesa. Pri sociologiji in zgodovini je popularna popestritev pouka tudi "igra vlog". Igro vlog sem kot profesor na gimnaziji spridoma uporabljal in to mi je popestrilo pouk. Misija ni nemogoča, misija je predvsem dopolnilna. Formativnost pa tudi nima še železne definicije, ampak je v fazi razvijanja lastnega koncepta. Raziskovanje je samo ena izmed sestavin tega procesa.