Poznam kar nekaj mitov o večjezičnosti (o njih smo med drugim razpravljali tudi v sklopu angleščine v 1. letniku študija), pri čemer je veliko več negativnih kot pa pozitivnih. Edini pozitivni mit, ki ga poznam je, da večjezičnost prispeva k inteligenci človeka. Najbolj pogost mit je, da se morajo otroci sprva naučiti maternega jezika preden se lahko začnejo učiti drugega. Ta se predvsem pogosto pojavi med učitelji v prvem triletju in starši, ko razpravljajo o uvedbi angleščine v 1. razred. V ta mit sem kar nekaj časa verjela tudi sama. Kadar se danes srečam z osebami, ki so prepričani v resničnost tega mita, jim razložim pozitivne učinke, ki jih prinaša zgodnje učenje jezikov, pri čemer poudarim, da so o tem nastale številne raziskave.
Drugi mit, ki sem ga slišala, je ta, da otroci, ki se od rojstva učijo dveh jezikov, nobenega od njiju ne osvojijo popolnoma hkrati pa to slabo vpliva na njihov kognitivni razvoj. V kvizu sem spoznala dejstvi, za kateri sem bila prepričana, da sta mit, a očitno držita. Drži namreč, da imajo večjezični otroci usvojenega manj besedišča v vsakem izmed jezikov ter da potrebujejo več časa, da se spomnijo določenih besed.