Ne spomnim se, da bi me bilo kdaj sram govoriti v slovenščini ali pa gorenjščini. V Ljubljani sem v srednji šoli najprej malo izstopala s svojimi "domačimi" izrazi, ampak me to ni zares motilo, poleg tega so bili tudi sošolci in sošolke iz različnih regij. Me je pa včasih zmotilo, ker stara gorenjščina zveni bolj kmečko, kar pa v slovenskem prostoru velikokrat enačijo kot necivilizirano ali neumno.
Zdaj sem ponosna na svoj jezik in na svoje narečje.
Dobro se počutim, ko govorim v slovenščini, domače, lažje izražam svoje misli, lažje se zabavam. Verjetno bi imela močnejša čustva do svojega jezika, če bi živela v tuje govorečem okolju, ker bi ga tam manj govorila, tu pa je vsakdanje.