a) Sama se še nisem znašla v situaciji, ko bi mi bilo nerodno govoriti v svojem jeziku, prav tako tega nisem opazila pri drugih. Sem pa nekaj podobnega opazila v povezavi z narečji, med skupnim pogovorom z ljudmi iz različnih koncev Slovenije. Osebe, ki so imele bolj izstopajoče narečje, so se običajno zaradi tega prilagodile in se trudile malce skriti svoje narečje.
b) Sramu zaradi pripadnosti določeni jezikovni skupini še nisem občutila. Navadno se mi v tujini zgodi ravno obratno, saj se lahko z družbo pogovarjam v svojem jeziku in vem da je zelo majhna verjetnost, da bi nas kdo razumel.
c) Bila sem že prisotna v skupini, kjer so se iz osebe norčevali zaradi jezikovne in kulturne pripadnosti. Ker nas je bilo v skupini več takih, ki se nam tako obnašanje ni zdelo primerno in spoštljivo, smo tako lahko tako početje v tistem trenutku ustavili.
d) Ko govorim v svojem maternem, slovenskem jeziku lahko najlažje izražam svoja občutja, v njem tudi razmišljam, sanjam in čustvujem. Zdi se mi del moje identitete. Pripadnost svoji skupnosti pa zaradi narečja najmočneje čutim v svojem domačem okolju.