Nisem se znašla v situaciji, ko bi mi bilo neprijetno govoriti svoj materni jezik. Večkrat, oz. skoraj vedno pa se znajdem v rahli zadregi, ko govorim v tujem jeziku. Nikoli nisem čutila sramu, da pripadam slovanski jezikovni skupini.
Mislim, da se je v preteklosti večkrat dogajalo, da je bil kdo od priseljencev, še posebej v šoli, deležen posmeha, ko je poskušal govoriti slovensko. Danes pa se mi zdi, da se mnogi priseljenci, niti v šoli, ne potrudijo govoriti slovensko.
Opažam, da se s pripadniki iste narečne skupine pogovarja drugače kot s pripadniki drugih. Kadar govorim z drugimi, se ni zdi moje narečje pretirano.