a) Ali ste kdaj bili v situaciji, ko vam je bilo nerodno govoriti v svojem jeziku oziroma ste to opazili pri drugih ljudeh? Nikoli me ni sram govoriti v svojem jeziku. Mislim, da mora biti vsak ponosen na svoj jezik in da se sme svobodno izražati (seveda na primeren način). Na srečo se še nisem srečala s človekom, ki mu je bilo nerodno govoriti v svojem jeziku.
b) Ali ste kdaj občutili sram, da govorite določen jezik oziroma prihajate iz določene jezikovne skupine? Kako ste se počutili? Nisem še bila v situaciji, ko bi me bilo sram govoriti svoj jezik. Pride le do situacije, kjer ne morem reči, da me je sram, ampak ko iz narečnega govora preidemo v knjižni pogovorni jezik. S tem pa se, kot bodoči učitelji, srečujemo vsakodnevno.
c) Ali ste kdaj doživeli, da so nekoga v vaši prisotnosti izzivali/sramotili/se norčevali zaradi njegove/njene jezikovne in kulturne pripadnosti? Kaj ste storili? V osnovni šoli, v času mojega šolanja, so dečki pogosto dražili deklico, ki je prišla iz Albanije in ni govorila slovenskega jezika. Deklice smo šle do nje in jo sprejele medse. Brala nam je zgodbe v njihovem jeziku. Čeprav nismo razumele skoraj nič, je bilo prijetno poslušati, kako je artikulirala in oblikovala svoj govor. To nam je bilo zanimivo in rade smo ji pomagale pri šolskem delu.
d) V prejšnjem poglavju (Posledice izumrtja jezikov in ideja enega svetovnega jezika) ponovno preberite misli, ki so jih delili sodelujoči v BBC-jevem projektu o jezikih. Kako pa se vi počutite, ko govorite jezik in/ali narečje svoje skupnosti? Kratko izrazite svoja občutja. Tudi sama imam pozitiven odnos do svojega jezika. Čeprav je knjižni jezik poln pravil, ga nikoli nisem sovražila. Všeč mi je, kako zveni in da nas Slovence povezuje v vseh situacijah.