a) Ali ste kdaj bili v situaciji, ko vam je bilo nerodno govoriti v svojem jeziku oziroma ste to opazili pri drugih ljudeh?
Ne, še nikoli nisem bila v takšni situaciji in tudi pri drugih ljudeh še nisem tega opazila. Sama se svojega jezika ne sramujem, zato mi ni nikoli neprijetno ali nerodno govoriti.
b) Ali ste kdaj občutili sram, da govorite določen jezik oziroma prihajate iz določene jezikovne skupine? Kako ste se počutili?
Ne. Kot sem že omenila, me ni sram govoriti svoj materni jezik. Bolj sem ponosna na to, da je Slovenija ohranila "svoj" jezik.
c) Ali ste kdaj doživeli, da so nekoga v vaši prisotnosti izzivali/sramotili/se norčevali zaradi njegove/njene jezikovne in kulturne pripadnosti? Kaj ste storili?
Da, vendar ko sem bila mlajša. Velikokrat so zmerjali sošolce, ki niso prihajali iz Slovenije. Tudi kasneje sem bila priča dogodkom, ko je oseba govorila svoj jezik, Slovenci pa so jo zmerjali, da naj se nauči slovensko ali pa naj odide nazaj "dol". Pri prvi situaciji sem bila še mlajša, tako da si nisem upala stopiti v bran. V opisani drugi situaciji pa sem stopila v bran zmerjani osebi in jo skušala potolažiti in razumeti njeno stisko, ter ji ponuditi pomoč pri učenju jezika.
d) V prejšnjem poglavju (Posledice izumrtja jezikov in ideja enega svetovnega jezika) ponovno preberite misli, ki so jih delili sodelujoči v BBC-jevem projektu o jezikih. Kako pa se vi počutite, ko govorite jezik in/ali narečje svoje skupnosti? Kratko izrazite svoja občutja.
Ko govorim svoj materni jezik, se počutim domače. V njej se najlažje sporazumevam, saj svoje misli in občutke izrazim ravno preko slovenskega jezika. Pomembno je poznati tudi druge jezike, ampak če v tujih slišiš slovenski jezik, te preplavi neki občutek domačnosti, mogoče tudi varnosti in s to osebo se boš zagotovo pozdravil v slovenskem jeziku in ne v jeziku države, v kateri si se srečal.