Meni je bilo najbolj nerodo oz. nelagodno govoriti knjižno slovenščino na nastopu pri Didaktiki slovenskega jezik, saj sem vedela, da me ocenjuje profesorica, ki sliši vsako napačno izgovarjanje besede. drugače pa me v svojem jeziku ni sram govoriti. To je jezik v katerem se najlažje in najbolj kakovostno lahko izražam (čustva, znanje...)
Sama prihajam iz dolenjskega konca Slovenije in imam naglas, vendar me tega ni bilo nikoli sram. Meni se zdi naša govorica čisto lepa. So pa bile sošolke sprva malo navdušene nad mojim govorjenjem, saj so rekle, da govorim, tako kot da bi malo že pela. Da bi koga zasmehovali zaradi govorice, nisem še nikoli zasledila.
Kot sem že rekla se meni zdi naše narečje lepo in s tem sem bila srečana najprej v svojem življenju, zato bo to za vedno del mene in na to sem ponosna.