Sama nisem nikoli čutila sramu ali slabega občutka, ko sem govorila v svojem maternem jeziku. Prihajam iz okolice Ljubljane in menim, da nimam posebnega dialekta, ki bi običajno morda lahko vplival na občutek sramu.
Morda sem kdaj čutila sram govoriti v angleškem in nemškem jeziku, saj imam velikokrat občutek, da slabše govorim kot ljudje okoli mene.
Še nikoli nisem doživela, da bi se iz kogarkoli v moji prisotnosti norčevali zaradi dialekta, drugačne govorice itd. Bila pa sem že prisotna (v razredu, v šoli), ko so se učenci norčevali iz dečka, ki je imel govorno-jezikovne motnje. To sicer povsem drugo, vendar sem seveda pristopila k dečku in njegovim sošolcem, da smo se o neželeni situaciji lahko skupaj pogovorili.
Ko govorim jezik svoje skupnosti se počutim sproščeno, domače. V meni je tudi občutek pripadnosti.