Sama nisem bila nikoli v situaciji, ko mi bi bilo nerodno govoriti svoj jezik. Mogoče mi je bilo nerodno edino takrat, ko sem želela govoriti kakšen tuj jezik in sem vmes povedala kakšno slovensko besedo (če sem govorila hrvaško/bosansko). Ker imam tudi zelo močen dolenski naglas, večina ljudi povpraša od kod prihajam. Ponosno povem, da iz Dolenske, saj sem na svoj okoliš ponosna, se v njem počutim prijetno. Menim, da kljub temu, da govorim narečno, me ljudje razumejo, nekaj več težav sem imela pri kakšni uri slovenščine, ko je bilo potrebno uporabiti knjižni zborni jezik.
Občutek sramu imajo včasih tujci, ki se trudijo govoriti slovensko, saj se bojijo, da se bodo ljudje iz njihovega govora norčevali. Menim, da ljudem, ki imajo težave z jezikom vedno poskušam pomagat. Včasih se pri tem počutim neprijetno, saj ne vem, kako čutijo mojo pomoč. Vsekakor pa jih spodbudim in pohvalim pri njihovem napredku.
Z vsemi komentarji se lahko poistovetim, saj imam podoben pogled in mišljenje na slovenščino oz. na naše narečje.