a) Ali ste kdaj bili v situaciji, ko vam je bilo nerodno govoriti v svojem jeziku oziroma ste to opazili pri drugih ljudeh?
Sama se ne spomnim situacije, kjer bi mi bilo nerodno govoriti v svojem jeziku. Sem pa kdaj opazila, da je kdaj kakšne otroke v šolah strah govoriti v svojem jeziku (npr. priseljenci iz bivše Jugoslavije).
b) Ali ste kdaj občutili sram, da govorite določen jezik oziroma prihajate iz določene jezikovne skupine? Kako ste se počutili?
Nikoli nisem občutila sramu. Prej nasprotno. V tujini z veseljem govorim v svojem jeziku, saj me noben ne razume, velikokrat pa se jim slovenščina zdi preveč zakomplicirana.
c) Ali ste kdaj doživeli, da so nekoga v vaši prisotnosti izzivali/sramotili/se norčevali zaradi njegove/njene jezikovne in kulturne pripadnosti? Kaj ste storili?
V osnovni šoli so velikokrat izzivali priseljence. Ker so to ponavadi počeli fantje, dekleta nismo imele moči, da bi kaj storile, saj so se med seboj velikokrat pretepali in hudo zbadali.
d) V prejšnjem poglavju (Posledice izumrtja jezikov in ideja enega svetovnega jezika) ponovno preberite misli, ki so jih delili sodelujoči v BBC-jevem projektu o jezikih. Kako pa se vi počutite, ko govorite jezik in/ali narečje svoje skupnosti? Kratko izrazite svoja občutja.
Ker od rojstva živim v Ljubljani, nimam občutka, da bi imela kakšno narečje. oz. sem mnenja, da ga nimam. Nikoli nisem občutila, da bi bila izpostavljena, prej se mi zdi da to občutijo tisti, ki imajo narečje svoje skupnosti. Včasih se samo smešno počutim, ko prijateljem, ki niso iz Ljubljane, izrečem katero besedo iz slenga in je ne razumejo. Meni pa se zdi čisto normalna, saj jo uporabljam že iz najstniških let.