a) Še nikoli nisem bila v situaciji, ko bi mi bilo nerodno govoriti v svojem jeziku. Nasprotno, zdi se mi super, da se lahko z nekom pogovarjam v istem jeziku in ostali, ki ne govorijo tega jezika, ne vedo, o čem teče beseda.
b) Nikoli nisem občutila sramu zaradi tega razloga. Ne vidim smisla v tem, da bi se sramovala nečesa, na kar nimam vpliva, saj sem odraščala pod vplivom jezika, katerega govorim in je del moje osebnosti.
c) Doživela sem že, da se je nekdo norčeval iz druge osebe na podlagi njene kulturne pripadnosti. Seveda ni šlo za neposreden pristop, oseba tega sploh ni vedela. Reagirala sem tako, da sem osebi, ki se je norčevala, rekla, da je vsak človek drugačen in da nobena kultura ni tista prava.
d) Ko govorim narečje svoje skupnosti, se včasih počutim posebno, a to na dober način. Všeč mi je, ko na primer izrečem besedo, ki ni podobna tisti v "pravilni" slovenščini in jo druga oseba ponovi, ker se ji zdi zanimiva. Je pa res, da v pravem narečju govorim le z domačimi in prijatelji, drugod pa se nezavedno prilagodim, saj se mi to zdi bolj ustrezno. Še vedno pa nekatere besede ostanejo uporabljene tako, kot jih govorim doma.