Sama nikoli nisem bila v situaciji, ko bi mi bilo nerodno ali pa bi me bilo sram, da govorim svoj jezik.
Sem pa to doživela v OŠ, kjer sem imela sošolko iz Albanije. Večina sošolcev se je norčevalo iz nje, saj ni poznala nobene slovenske besede, tako da tudi komunicirati nismo mogli. Ostale sošolke smo ji želele pomagati pri učenju slovenščine, vendar se je zaradi sramu tako zaprla vase, da nismo dosegli nič.
Po drugi strani, pa sem na praksi imela dečka iz Rusije, ki je sicer kmalu po rojstvu prišel v Slovenijo in govori tekoče slovensko, ima pa mamo, ki govori le rusko. Tako deček zna oba jezika in se tega ne sramuje. Velikokrat je vključen v uro tako, da pove, kako se nekem predmetu reče v ruščini. Zdaj ponosno pomaga še novemu sošolcu iz Rusije, kateri pa ne zna nič slovensko.