Sama se nikoli nisem znašla v situaciji, ko bi me moja jezikovna identiteta spravljala v zadrego ali sram. Sem pa sram in zadrego velikokrat opazila na praksi pri učencih priseljencih. Šlo je predvsem za priseljence iz južnih držav, katere že tako ali tako naša družba sprejema in odobrava slabše. Seveda sem doživela, da so v moji prisotnosti žalili in se norčevali iz posameznika zaradi njegove jezikovne pripadnosti - konflikt sem ustavila in se z obema pogovorila. Šlo je za primer v šoli. Če se je zbadanje ponavljalo, smo pogovoru v razredu namenili tudi razredno uro.
Na naš jezik in tudi narečje sem zelo ponosna. Sicer me je res strah, da bi nas, prebivalcev, katerih materni jezik je slovenščina, bilo vedno manj, a vseeno optimistično gledam na situacijo. Kot bodoča učiteljica bom učence poskušala navduševati nad učenjem slovenščine.