a) Sama nikoli nisem bila v situaciji, ko bi mi bilo nerodno govoriti v svojem jeziku. Sem pa tak primer opazila na praksi. Vsak razred je moral pripraviti točko za novoletni nastop, kjer je bila tema raznolikost. Ker so imeli razredi veliko priseljencev, je vsak razred predstavljal eno državo. Razred, v katerem sem bila sama, je predstavljal Rusijo. Deklica, ki je bila iz Rusije sprva ni hotela povedati, kako se kakšna beseda reče v ruščini. Bilo jo je sram. Opazila sem, da ji ni bilo prijetno. Nato sta druga deklica in deček iz Rusije prevedla določeno pesem in naučila ostale učence njihov ples.
b) Tudi srama, da govorim svoj jezik nisem nikoli občutila. Sem pa na praksi videla veliko takšnih primerov. En tak primer so Romi. V razredu so se vedno držali bolj zase, med odmori so se igrali zgolj med sabo, počutili so se manjvredno, med poukom niso sodelovali ...
c) To sem doživela lansko leto v koloniji v Gorjah, kjer je bila polovica otrok Ukrajincev. Že takoj na začetku se je veliko staršev pritoževalo nad takšnim številom teh otrok. Dejali so, da naj gredo oni posebej, saj ne želijo, da se njihovi otroci družijo z njimi. Bili so polni predsodkov o sebi drugačnih. Kasneje pa je prihajalo do sporov med slovenskimi in ukrajinskimi otroki. Zasledili smo grde poglede, nesramne izjave, norčevanje, prepire, pretepe ipd. Z animatorji smo se odločili, da je bolje, da na izlete hodijo ločeno v dveh skupinah, saj so bile kulturne razlike velike. Tako so dnevi potekali bolj mirno. Tudi na skupnih površinah (npr. na igrišču) jih je stalno eden od animatorjev nadzoroval. V sobah so bili ločeno.
d) Moj jezik me pomirja, navdihuje in sprošča. V njem se najlažje sporazumevam, razmišljam, čustvujem ipd., kar me navdaja z občutkom varnosti in domačnosti.