Nova knjiga: Ali bi krstili nezemljana?
… in druga vprašanja, zastavljena astronomom z Vatikanskega observatorija
Pred nami je zabavna in zanimiva knjiga Ali bi krstili nezemljana? [...in druga vprašanja, zastavljena astronomom z vatikanskega observatorija], v kateri jezuita in vatikanska astronoma Guy Consolmagno DJ (specialist za planetarno fiziko in geologijo) in Paul Mueller (specialist za zgodovino in filozofijo znanosti, zlasti fizike in astronomije) provokativno razpravljata o znanosti in veri. Avtorja sta knjigo zgradila na vprašanjih obiskovalcev Vatikanskega observatorija, v knjigi najdemo razprave o: betlehemski zvezdi, začetku in koncu vesolja, Galileju, planetu Plutonu, črnih luknjah, uničujočih asteroidih in drugih zanimivih temah. Izdala jo je Družina 2020.
Že začetno listanje po knjigi nas preseneti in pritegne, kajti izbrala sta metodo dialoga. Cela knjiga je pravzaprav zbirka pogovorov med Stvarjenjem sveta, Svetim pismom in znanostjo, ki sta jih razporedila v sedem dni (prim. stvarjenje sveta v Svetem pismu); pogovarjala sta se na različnih krajih. V uvodu se avtorja predstavita in na dvanajsti strani utemeljita, zakaj je knjiga napisana v pogovoru: »V kakšnem odnosu sta torej znanost in religija? Ali morata res delovati v ločenih, neprepustnih oddelkih? Ali naj bi ena od njiju dopolnjevala in služila drugi? Ali pa naj na njune podobnosti, razlike in skupne točke gledamo objektivno in izkustveno, ne pa skozi prizmo vnaprejšnjih predstav o tem, kakšne naj bi bile? Pogovor v tej knjigi odraža, kako se lahko znanost in vera pogovarjata med seboj. /.../ Pisanje v obliki dialoga je tudi najin izraz spoštovanja do Galileja, ki je v taki obliki napisal svoje najboljše knjige.« Ob koncu uvoda (str. 13) avtorja bralca spodbudita, naj z branjem nadaljuje: »Zato predlagava, da berete dalje in se o tem po mili volji prerekate z nama. Midva se bova vsekakor prerekala med seboj!«
Poglejmo vsebino po dnevih …
Prvi dan: Svetopisemska geneza ali znanstveni veliki pok?
Prizorišče: Umetnostni inštitut v Chicagu (Galerija z deli iz zgodnjega dvajsetega stoletja – Pozno devetnajsto stoletje: impresionizem – McKinlockova dvorana: grška, rimska in bizantinska umetnost – Evropska srednjeveška umetnost – Sodobna umetnost (1945–1960))
Prvo poglavje je presenetljivo in izzivalno postavljeno v Umetnostni inštitut, ko bi pričakovali, da bi pogovor tekel npr. v planetariju ali pod zvezdnatim nebom. Utemeljitev izbire prizorišča najdemo na str. 16: »V življenju stvari vse prepogosto postavljamo na nasprotne bregove: akvarij in planetarij, delo in igro, znanost in vero ... Med njimi težko najdemo povezavo. Zato sem izbral kraj, kjer se znanost in vera prepletata. Umetnostni inštitut je poln dokazov o tem, da je mogoče vsako stvar predstaviti na več načinov, kot to počno umetniki z različnimi slogi in tehnikami /.../«
V nadaljevanju se avtorja sistematično, metodično, didaktično in poglobljeno lotita razmerja med vero in znanostjo. Pri tem uporabljata razumljiv in ne visoko leteč jezik, tako da problematiko približata širokemu krogu bralcev. V tem poglavju se avtorja pogovarjata in razpravljata o kozmologiji od začetkov pri Babiloncih preko Grkov, Isaaca Newtona, Piera-Simona Laplacea, Emanuela Kanta, Nikolaja Kopernika, Galilea Galileja do Alberta Einsteina in Aleksandra Fridmana. Ne pozabita na kvantno fiziko in na Higgsov bozon (»Božji delec«).
Navedimo nekaj njunih misli …
»Znanost in vero lahko torej povežemo tako, da na (eni in isti) svet gledamo izmenično, na oba načina – z očmi znanosti ali z očmi vere.« (str.19)
»Ti pa trdiš, da Geneza ne poroča o Bogu, ki ustvarja znotraj vesolja, ampak o Bogu, ki ustvarja zunaj njega. Kakršno koli vzročnost je že Bog uporabil pri stvarjenju vesolja, ta ne more biti enaka fizikalni vzročnosti, katere delovanje opažamo v svetu in jo skuša opisati ter pojasniti znanost.« (str.30)
»Avguštin je želel s tem povedati, da moramo pri razlagi Svetega pisma upoštevati tudi znanost, ker nam ta pomaga pravilneje razumeti svet.« (str.33)
»Velikega poka si ne smemo predstavljati kot širjenje snovi v prazen prostor, ampak kot širjenje prostora samega.« (str.40)
»Nekateri so Lemaîtreja celo obtoževali, da poskuša z velikim pokom »znanstveno utemeljiti« teorijo o nastanku vesolja iz Geneze. Seveda je to odločno zanikal.« (str.46)
»Pravzaprav je znanost najboljša igra med nami in Bogom.« (str.50)
.
Drugi dan: Le kaj se je zgodilo z ubogim Plutonom?
Prizorišče: vzhodna antarktična ledena plošča (Sledovi na ledu – Iskanje nove resnice – Snežni metež – Snežni vihar – Človeški dotik)
Zelo premišljeno v tem poglavju avtorja kot prizorišče pogovora izbereta vzhodno antarktično ledeno ploščo. Prva misel je, da sta to prizorišče izbrala, da bi nas spomnila, da so na planetu nizke temperature (v povprečju –2290 C), a ni tako – avtorja izbiro utemeljujeta z zanimivo in pronicljivo mislijo (idejo): »In zakaj prav Antarktika? Doslej sva se precej pogovarjala o znanosti in veri. A med tem ko ima večina ljudi o veri neko izkušnjo – boljšo ali slabšo – jih le malo pozna znanost od blizu. Zato sem pomislil: zakaj ne bi odšla nekam, kjer ni skoraj ničesar drugega razen znanosti? Na Zemlji je le malo tako pustih in praznih krajev, kot je vzhodna antarktična plošča.« (str.63)
Po uvodu se avtorja poglobljeno lotita obravnave, zakaj planet Pluton ni več v družini planetov. Ne zadovoljita se samo z kriteriji,. s katerimi so astronomi odločali o »degradaciji« Plutona, temveč podata širšo sliko dogajanja o tem, saj je bil Guy Consolmagno član komisije, ki je odločala o usodi Plutona. V pogovor avtorja smiselno vpleteta podatke o Plutonu, njegovo gibanje in lastnosti.
Ob razpravi o Plutonu vzporedno spretno vključita tudi razpravo o meteoritih, ki jih najlaže sistematično iščemo na Antarktiki.
Tretji dan: Kaj se je v resnici zgodilo Galileju?
Prizorišče: stolp vetrov v Vatikanu (Kartiranje sveta – Noro velik – Samo dejstva gospa! – Znanost o zgodovini – Zmanjšanje škode? – Zgodovina znanosti – Posledice – Galilejev zaplet – Dodatek: časovnica ključnih dogodkov v aferi Galilej)
V začetku poglavja avtorja razpravljata o izberi kraja pogovora: »Si z izbiro Stolpa vetrov morda želel namigniti, da Galilej ni znal pravilno presoditi, v katero smer pihajo vetrovi iz Vatikana? /.../ Nobenih takih prikritih namer nimam! Ta kraj sem izbral izključno zato, ker predstavlja zgleden primer dobrega sodelovanja med Cerkvijo in znanostjo.« (str.104)
Spretno in polemično se avtorja lotita celovite problematike Galilejevega procesa, ki ga poskušata obdelati in osvetliti iz zgodovinskih in znanstvenih okoliščin. Pri tem tudi osvetlita Galilejevo osebnost. V zadnjih dveh odstavkih na strani111 avtorja v bistvu razložita, kako sta se lotila Galilejevega problema: »V »aferi Galilej« je namreč zelo težko ločiti resnično od izmišljenega. Zato ne verjemite nobeni od njenih različic – ne moji ne drugim, ki ste jih morda kdaj slišali. Naj se sliši še tako pokroviteljsko, se moramo sprijazniti z dejstvom, da je v Galilejevi zgodbi nekaj pravih ugank, o katerih se ne bomo nikoli nehali prepirati. Eno pa vem: če želimo spoznati resničnega Galileja Galileja – namesto mitske ikone s tem imenom – moramo najmanj gledati v kontekstu njegovega časa. Galilejevo dolgo in zapleteno življenje se je prepletalo z življenjem papežev, knezov, generalov in genijev. To niso bila le zgodovinska imena, ampak ljudje, ki jih je osebno poznal in z njimi sodeloval.
Zanimiv in izviren pristop imata avtorja tudi, ko želita Galilejevo zgodbo osvetliti in približati današnjemu času. V ta namen v začetku poglavja podata življenje Alana Forda, ki se je rodil 400 let po Galileju: »In zakaj sem v najino razpravo o resničnem Galileju vključil zgodbo o izmišljenem Alanu Fordu? Zaradi naslednjega bistva. Tudi Galilejevo življenje bilo zapleteno. V njegovem svetu se je veliko dogajalo, še preden je izdelal prvi teleskop. Imel je svoja stališča o politiki in veri, svojo najljubšo jed in glasbo. Imel je tudi zunajzakonsko partnerico in tri otroke, ki jih je zapustil, ko se je preselil v Firence. Menim, da nam bo koristilo, če se bomo poskušali vživeti vanj in se ob različnih postajah njegovega življenja vprašali, kakšni so bili (ali bodo) v takšni starosti naši upi in skrbi.« (str.111)
S tem, ko sta avtorja postavila »afero Galilej« v širši kontekst, sta nam naslikala vzdušje tistega časa in tako še bolje predstavila Galileja.
Četrti dan: Kaj je bila »Betlehemska zvezda«?
Prizorišče: teleskopa vatikanskega observatorija nad papeževo letno rezidenco Castel Gandolfo (Zvezda repatica – Astronomski dogodek? – Pobožna zgodba? – Čudež? – Skrivnost? – Zvezda vodnica?)
Avtorja se vprašanja »Betlehemske zvezde« lotita sistematično, a polemično. Problem osvetlita z različnih zornih kotov: vprašanje povežeta s Svetim pismom (evangelijem), znanostjo (astronomijo) in vero. Poglobita se predvsem v štiri vprašanja:
»Prvič: kako bi lahko kateri koli od omenjenih nebesnih pojavov (komet, nova ali konjunkcija planetov), ki zaradi vrtenja Zemlje navidezno vzhajajo in zahajajo, modrim pokazal pot do nekega določenega kralja, kot je bil v Betlehemu?
Drugič: kometi in supernove, ki žarijo na običajno spokojnem nočnem nebu, so zaradi svojega zastrašujočega videza tradicionalni znanilci nesreče.
Tretjič: v kakšnem nebesnem dogodku bi zvezdoslovci tistega časa prepoznali znanilca kraljevega rojstva?
In končno, če je res šlo za tako spektakularni nebesni dogodek, zakaj ga niso opazili vsi? Zakaj so morali nanj opozoriti zvezdoslovci, ki so bili po vrhu še tujci?« (str. 161)
Ob koncu tega poglavja bi pričakovali jasen odgovor – toda ne, ne dobimo ga. Avtorja pač osvetlita vprašanje z znanstvenega in verskega stališča, bralcu pa pustita, da sam o tem razmišlja naprej.
Peti dan: Kaj se bo zgodilo ob koncu sveta?
Prizorišče: restavracija na koncu vesolja (Antipasto (predjed) – Primo piatto (prva jed) – Secondo piatto (glavna jed) – L’insalada (solata) – Dolce (sladica) – Il conto (račun))
V tem poglavju se avtorja pogovarjata o različnih scenarijih o koncu sveta, zato sta za prizorišče domiselno izbrala restavracijo na koncu vesolja: »Sem sva pripotovala skozi čas, milijarde let naprej v prihodnost. In zdaj je do konca vesolja ostalo le še nekaj ur.« (str. 191)
Med večerjo se sprašujeta: »Ali so fizikalni zakoni, kot jih poznamo ta trenutek, res dovolj zanesljivi za napovedovanje stanja v daljni prihodnosti?« (str.195)
Razmišljata celo o tem, kaj bodo storili naši zanamci, ko bo naša zvezda ugasnila: »Morda pa bodo – še preden se Sonce spremeni v rdečo velikanko in pogoltne vse okoli sebe – naši vrli zanamci z vesoljskimi plovili zapustili zeleni planet in ga, tako kot ti srajco, zamenjali za novega v bližini kake mlajše zvezde. A tudi če jim bi to uspelo, bo prišel čas, ko bo umrla tudi ta zvezda in za njo druge, dokler na bo ugasnila zadnja. In tako se bo postopoma vse vesolje ohladilo in umrlo.« (str. 198)
Tudi v tem poglavju avtorja spregovorita o odnosu med vero in znanostjo v povezavi o koncu sveta: »Znanost proučuje delovanje sveta, vera pa po njem teče s pogledom, uprtim onstran njega.« (str.204).
Šesti dan: Ali bi krstili Nezemljana?
Prizorišče: mednarodno letališče v Los Angelesu, mednarodni terminal Bradley (Radi bi vas prvi sprejeli – Prosimo, da svoje prtljage ne puščate brez nadzora – Tisti z ameriškimi potnimi listi ali dovoljenji za bivanje se postavite v levo vrsto – Načrt terminala; tukaj ste – Prevoz z letališča v mesto najdete tukaj)
V poglavju avtorja polemično spregovorita o možnosti srečanja z Nezemljani in nakažeta na morebitne probleme, na katere bi v tem primeru lahko naleteli (npr. Ali bi se lahko sporazumeli?); dotakneta se vprašanja NLP. Izpostavita idejo, da nekateri v Nezemljanih iščejo svoje rešitelje. Kritično spregovorita tudi o razumnih nečloveških bitjih v Odiseji in v Svetem pismu. Vprašanju krsta Nezemljanov postavita ob bok še vprašanje krščevanja poganov in s tem širjenje krščanstva. Že v začetku poglavja odgovorita na vprašanje iz naslova knjige: »Vprašanje krščevanja Nezemljanov bi bilo aktualno le, če bi resnično obstajali in bi za krst sami prosili. Poleg tega bi se morali prej seznaniti s pomenom tega zakramenta, ki nas uvede v krščansko upanje in življenje po Jezusovem zgledu.« (str.226) Poglavje pa zaključita z mislijo: »In morda bomo nekega dne ugotovili, da tudi v tem vesolju nismo sami.« (str.256)
Sedmi dan: Zahvala
V poglavju se avtorja zahvalita kolegom in navedeta uporabljeno literaturo.
Zaključna misel
Pred nami je knjiga, ki poglobljeno, duhovito in sistematično obdela številna, raznolika, tudi temeljno človeška, vprašanja odnosa med znanostjo in vero. Napisana je v vedrem duhu in razumljivem jeziku, ki pritegne širok krog bralcev. Nenavadna, slikovita prizorišča pogovorov so v tesni, a ne vedno na prvi pogled očitni, povezavi z vsebino vsakokratnega pogovora. Različni kraji, nevsakdanji podnaslovi poglavij, živahnost dialogov, komični vložki in nepričakovani vsakdanji dogodki (npr. pogovor o večerji) ustvarjajo sproščeno vzdušje knjige.
Boris Kham, prof. fizike
Štirideset let sem poučeval fiziko in se ukvarjal z astronomijo (tabori, raziskovalne naloge) na osnovnih šolah in na gimnaziji.