Odločila sem se za izpeljavo FS z dijaki, vključenimi v nižje poklicno izobraževanje, z mladostniki z vedenjsko-čustvenimi motnjami.
Mladostniki potrebujejo več pozornosti, razumevanja in jasno začrtanih pravil. Odločila sem se za obeležje svetovnega dne turizma z lovom na polža, z orientacijskim pohodom po Višnji Gori. Moj namen je bil seznaniti dijake s kulturnimi in zgodovinskimi znamenitostmi v šolskem okolišu, tako so raziskovali polža v šoli in na terenu. Učno okolje (Višnja Gora, učilnica) je dijake spodbudilo k večji aktivnosti, k bolj učinkovitemu učenju, zavzemali so se za kakovostno znanje ter za prevzemanje odgovornosti.
V učilnici sem najprej ugotavljala, kakšno predznanje imajo dijaki o samem mestu Višnji Gori. V ta program so vključeni mladostniki iz bližnje okolice (Grosuplje, Ivančna Gorica, Višnja Gora), ter iz ostalih predelov Slovenije, tako je bilo občutiti različno predznanje o kulturni dediščini šolskega okoliša, dijaki z bližnje okolice so že nekaj malega slišali o višnjanskem polžu, ostalim pa je bila tematika več ali manj neznana. Preko razgovora sem ugotovila veščine, ki jih obvladajo: delo z viri, predstavitev idej na različne načine, sodelovanje za dosego skupnih ciljev. Opredelila sem kriterije uspešnosti: navajanje na samostojno delo, sklepanje o vzrokih in posledicah posameznega zgodovinskega ozadja, usvajanje novih pojmov ter poglabljanje že starih, analiziranje zgodovinskega razvoja kraja kjer obiskujejo šolo.
Sledila so navodila za raziskovanje polža in pripravo predstavitve. Lov na polža je orientacijski pohod po Višnji Gori, pri čemer beseda polž pomeni neko znamenitost, posebnost ali značilnost Višnje Gore. Dijaki dobijo delovni list in natančno sledijo navodilom, na posameznih točkah poiščejo odgovore na vprašanja ali opravijo zastavljene naloge. Vsak član ekipe rešuje svoj delovni list in nariše sliko (glej prilogo: Delovni list). Navodila so jasna, tako za raziskovanje polža kot tudi za pripravo predstavitve. Po raziskovanju polža se dijaki vrnejo v učilnico, kjer se delo nadaljuje. Sledi preverjanje v parih. En član para pregleda nalogo drugemu. Ugotovi ali je naloga ustrezno rešena, nato vlogi zamenjata. Oblikujem heterogene skupine. Na ta način omogočim boljšim učencem, da razlagajo šibkejšim, spodbujam različne miselne procese in to posledično pripelje do boljšega učnega rezultata. Sodelovalno učenje je uspešno, če dijaki razumejo, da je vsak posamezni član skupine odgovoren za uspeh in da skupen uspeh koristi vsakemu članu. V sodelovalnih skupinah mora biti vloga posameznega člana jasno vidna in merljiva. To sem dosegla z ocenjevanjem posameznikovega dela. Vsak dijak je reševal svoj list, dasiravno je bil razdeljen v heterogene skupine.
V pripravi za končno predstavitev rezultatov raziskav o polžu, izvedemo okroglo mizo. Dijaki si izmenjajo informacije, izdelajo plakate, s tem se znanje in veščine utrjujejo. Lov na polža je imel ocenjevalni značaj. Ocenjevala sem:
pravilno rešene delovne liste, risbe in ostale naloge (50% ocene)
predstavitev (50% ocene)
Na koncu bi vam rada sporočila še nekaj utrinkov naših dijakov:
»Kljub temu, da je Višnja Gora majhna, ima veliko znamenitosti.«
»Tukaj živijo zanimivi ljudje, ki ti znajo veliko povedati o zgodovini mesta.«
»Ko dospemo do nekoč prelepega gradu, od katerega so ostale le še ruševine, smo deležni čudovitega razgleda na hribe in celotne pokrajine.«
»Imeli smo premalo časa, da bi raziskali še nevidne pokrajinske sestavine.«
Dijaki izražajo željo po večkratni obliki pouka na terenu.
V naši ustanovi imam kot učiteljica enkratno poslanstvo in možnost, da mladostnikom ponudim drugačno izkušnjo življenja, da jim pomagam odkriti njihove pozitivne strani, rešiti težave in jim poleg znanja odpreti drugačen pogled na svet. Mladostniki prihajajo k nam iz različnih pobud in razlogov ter iz različnih okolij, z različnimi pričakovanji, željami in cilji. Kljub vsej različnosti pa si tudi vsak mlad človek želi doseči v življenju čim več, kajti vsi si želimo, da bi nas drugi spoštovali, cenili in morda celo imeli radi. Kot učiteljica z več kot tridesetletnimi izkušnjami želim mladostnikom, da bi jim v največji meri uspelo: doseči kakovostne dosežke, spremljati lastni učni napredek, prevzeti odgovornost za lastno delo, osvestiti se, kaj jim gre dobro – kje še potrebujejo pomoč, razmišljati kritično, učiti se skozi odkrivanje, raziskovanje, razpravo. V največji možni meri si prizadevam za izgrajevanje razredne kulture, ki naj bi temeljila na pogovorjanju in bolj poglobljenemu skupnemu razmišljanju. Dijake želim poučiti o uspešnih načinih pridobivanja znanja, o strategijah iskanja, izbiranja, organiziranja in ovrednotenja informacij, pomembnih za reševanje problemov. Preko metode FS sem skupaj z mladostniki ugotavljala, da bodo samo najboljši, visoko motivirani, osebnostno trdni in poklicno dovolj usposobljeni lahko konkurirali na trgu delovne sile.