Ekskurzija po Obsredozemskih pokrajinah
Section outline
-
Ekskurzija bo potekala po krasnih pokrajnah slovenskega Obsredozemlja. Prvi postanek bodo Škocjanske jame, kjer je organiziran voden ogled jamskega sistema. Naslednji postanek je Lipica kjer si bomo ogledali Lipicance. Potem se bomo odpravili do mesta Koper kjer bomo izvedeli nekaj o samem mestu prav tako pa lahko gre za nekaj časa vsak po svojih opravkih. V Kopru si bomo prav tako ogledali cerkev sv. Marka. Zadnja postaja naše ekskurzije je solinarski muzej, kjer bomo izvedeli nekaj več o solinarstvu.
Avtor ekskurzije: Marko Rudman
-
Škocjanske jame so sistem vodnih jam, skozi katerega teče reka Reka. 20 let pozneje se je Tržačan Jakon Svetina, vodovodni mojster, s splavom spustil 120 m daleč po Reki v notranjost jam, da bi ugotovil, kako zajeti vodo za tržaški vodovod. Zanje značilna geološka tvorba so udorne jame, v podzemlju pa ob raznolikih kapnikih tudi ponvice.
Prvi zapisani dokument je iz leta 1819 v katerem neznani pisec opisuje Škocjankse jame. Glas o lepoti jam se je v 19. stoletju razširil po vsej evropi.
Reka Reka ponikne v Veliki dolini v Škocjanske jame in teče 34 km podzemno do Jadranskega morja, kjer priteče na plano kot izvir reke Timave. Območje Regijskega parka Škocjanske jame je arheološko izredno bogato in kaže na tukajšnjo neprekinjeno poselitev že od pred deset tisoč let do danes.
-
Lipica je naselje v Občini Sežana in najpomembnejše slovensko konjeniško središče na kraški planoti, ob cesti Sežana-mejni prehod Lipica.
Lipica je dom lipicancev in največja kobilarna z lipicanci na svetu. Njena edinstvena zgodba se je začela leta 1580. Zgodba o prvi kobilarni z lipicanci na svetu je tudi zgodba prijetnih doživetij.
Danes poznamo lipicanca predvsem kot belega konja. Vendar so konji, ki jih imenujemo beli konji, v resnici večinoma sivi. Lipicanci se skotijo temni. Zaradi mutiranega gena pa kmalu osivijo.
Najstarejša evropska kobilarna, ki brez prekinitve vzreja isto pasmo konj, je kulturno-zgodovinski spomenik, ki ob obisku navduši tako s konji kot presenetljivo krajino.
-
Mesto Koper velja za enega najstarejših mest v Sloveniji, kjer se je bogata zgodovina začela pisati že v srednji bronasti dobi.
Koper, ki je bil včasih otok, je bil prvič poseljen v času antičnega Rima, nato pa se je na tem območju izmenjevalo kar nekaj vladavin in držav ter posledično različnih poimenovanj.
Mesto je največji gospodarski in kulturni razcvet doživelo v času Beneške republike, o tem obdobju govori še danes ohranjena mestna arhitektura, medtem ko je podobo otoka začelo izgubljati ob krčenju solin (te so bile ukinjene leta 1912).
Po padcu Beneške republike je na območju Kopra sledila nadvlada Avstrijcev, s krajšo vmesno vladavino Napoleona, nato je prišlo do sprememb v času med in po obeh velikih vojnah, Koper je bil del Jugoslavije, od leta 1991 pa je del samostojne države Republike Slovenije.
-
Koprski župnik dr. Bojan Ravbar se je 24 let boril za lokacijsko dovoljenje nove cerkve. Arhitekturo za novo cerkev sta zasnovala arhitekta Ivan Bergant in Jože Marinko, ki je tudi izdelal načrte. Zgradilo jo je podjetje Stavbenik skupaj z nekaterimi sodelavci obrtniki in mojstri.
Župnijsko središče sv. Marka je zasnovano kot skupina različnih stanovanjskih, pastoralnih in sakralnih prostorov okoli vertikale - zvonika. Središče celotne kompozicije je tarbenakelj, ki leži v presečišču dveh glavnih osi objekta. Na simboličen način kaže, da je Kristus središče vsega in okrog njega se vse vrti.
Na belo nedeljo, 2. aprila 1989 je g. škof Metod Pirih blagoslovil temelje in vgradil temeljni kamen, ki je iz ruševin nekdanje cerkve na vrhu hriba sv. Marka. Ni znano, kdaj in zaradi česa se je cerkev porušila.
-
Muzej solinarstva leži v Sečoveljskih solinah, v opuščenem predelu Fontanigge ob kanalu Giassi, in obsega štiri obnovljene solinske hiše, od katerih je bila ena v povojnem obdobju namenjena skladiščenju soli, v ostalih treh pa so bili v prvem nadstropju bivalni prostori solinarskih družin. Danes so v njih predstavljene muzejske vsebine, ki s pomočjo predmetov, pisnih in slikovnih virov prikazujejo zgodovino solin ter način življenja in dela solinarjev. Pred hišami je na ogled tudi obnovljeni solni fond.
Ideja o postavitvi Muzeja solinarstva je nastala že v zgodnjih 60-ih letih 20. stoletja pred zaprtjem solin v Fontaniggah in Fazana. Prvi ravnatelj Pomorskega muzeja Piran Miroslav Pahor je načrtoval postavitev Muzeja solinarstva v Strunjanu, po njegovi smrti je nadaljevala njegovo idejo etnologinja Zora Žagar s sodelavci Zavoda za varstvo kulturne in naravne dediščine Piran.