Splošno

"Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob mislih nate. Kdo te je videl z bedečimi očmi, kdo te je spoznal? Šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše, in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi...." (Ivan Cankar, Aleš iz Razora)

Na jugozahodnem obrobju Ljubljanskega barja, v neposredni bližini Ljubljanice, leži Vrhnika. Mesto, trg, naselje … kakorkoli ga že kdo imenuje. Nad Vrhniko je grič s cerkvijo Svete Trojice, pod njim pa hiša Na klancu. Le kdo je ne pozna, saj je v njej spominska soba Ivana Cankarja, ki je simbol Vrhnike.

Pot nas bo vodila po Vrhniki od Cankarjeve 'enajste šole pod mostom', mimo njegove rojstne hiše Na klancu, preko Svete Trojice do Močilnika, kjer je nameščena tabla z odlomkom besedila njegove črtice, ki opisuje izvir, in naprej do Retovja.

Cilji:
- Učenci spoznajo Cankarjevo mladost in kraje, ki jih je opisoval v svojem pisanju. 
- Učenci spoznajo nekatere kraške pojave, znajo povedati, zakaj Ljubljanici rečemo reka sedmerih imen in vedo, zakaj ima Vrhnika v svojem grbu ladjo.

Okvirno trajanje ekskurzije: 6 ur.

PREČUDEN KRAJ 

V Velikem Močilniku Ljubljanica izvira
pod Hudičevimi skalami mezi zelena voda
v zatrepu, kjer se konča dolina vsepovsod prodira,
zasije v tem kotičku končno ji svoboda.

Restavracija je pri Antonovi kapeli, voda išče tam izhode
pod njo priteče izpod podornih skal v strugo,
amerikanske postrvi se igrajo na gladini vode,
ki se pod mostom umiri in spremeni v barvo drugo.

Hlastajo za žuželkami živahne ribe v toku,
ki se mimo Cankarjevega mesta leno vije
čez Ljubljansko barje ob Ljubljanskem polju,
nato se pri Podgradu v deročo Savo zlije.

Na klancu ubogih je še Cankarjeva hiša, 
saj kot nevesta se blešči na holmu Sv. Trojica
vsa je v belem in pod njo prečuden kraj,
nanj v tujini mislim hrepeneče, kakor ptica.

Iz močvirja se na robu mesta dvigajo meglice,
jata ptic zakroži vse do Raskovca nad gmajno,
večerni zvon pri Sv. Pavlu kliče vse device,v Močilniku si pari obljubijo ljubezen neomajno.

Kot kapitanu Jazonu in Medeji v davnem času,
tudi zdaj zaljubljenim šumeča reka pesem poje
o zlatem runu, ljubezni strastni, lepotice stasu,
na ladji Argo v zavetju, strasti tešita svoje.

Argonavte opisuje kot simbol moči legenda,
nosilcem zmag in optimizma v usodi neizbežni,
času še vedno piše zgodbe na obale rek agenda,
v širine se vrtinčijo med nami zdaj trenutki bežni.

(J. B.)

Avtorica ekskurzije: Tanja Trček