Štanjel

Zaradi prometno-geografske in strateške lege je bil Štanjel pomemben že od mlajše železne dobe dalje. Naselje se je razvilo v romanski dobi in se naglo širilo po gozdiču navzgor. Niz hiš so terasasto razporejene po pobočju 364m visokega Turna. Ozke ulice se ob izteku razširjajo v majhne trge, sredi katerih izstopajo kamniti vodnjaki. Hiše so zgrajene iz kamna, z bogatimi kamnoseškimi elementi, slikoviti kraške z ozkimi okni, portali, dimniki, konzolami in celo s kamnitimi strešnimi žlebovi. Veliko je gotskih sestavin, ki dokazujejo, da je naselje že takrat doseglo današnji obseg. Renesančno baročni grad in poznogotska cerkev sv. Danijela daje Štanjelu svojevrsten pečat. Najstarejši ostanki gradu segajo v srednji vek, dokončno podobo pa so mu dali grofje Cobenzi ob koncu 17. stoletja. Za svojo grobnico so si zazidali cerkev sv.Danijela, ki je bila zgrajena sredi 15. stoletja in predelana v 17. stoletju. V 15 stoletju je bila zunaj naselja na sosednjem griču zgrajena manjša pokopališka cerkev sv.Gregorja. Tu je tudi pokopan arhitekt Maks Fabjani. Zaradi nevarnosti turških vpadov so Štanjel konec 15. stoletja zavarovali z obzidjem, ki je vklenilo v svoj okvir hiše, cerkev in grad. Prve hiše zunaj utrjenega naselja so nastale šele v 19. stoletju. Še vedno ne povsem urejen in tudi še v ruševinah stoji kot mogočen pomnik tradicije in kulture. Kljub času opozarja in vabi. To je Štanjel….