Idrija

Idrija, najstarejše slovensko rudarsko mesto, je bila pol tiso­čletja poznana doma in po svetu zaradi svojega živosrebrnega bogastva, ki je pomembno vplivalo na mnoga dogajanja ne le v nacionalnem, ampak tudi v širšem evropskem prostoru. Idrijski rudnik se je več stoletij uvrščal med vidnejša srednjeevropska podjetja in igral opazno vlogo v mednarodnih ekonomskih odnosih.

Njegov pomen je bil tolikšen, da je lastnikom in upravljalcem nalagal stalno skrb za uvajanje najsodobnejših tehničnih naprav in izpopolnjevanje tehnoloških postopkov, obenem pa je bilo po­trebno nameščati tudi ustrezne strokovnjake. Zato je bila Idrija v preteklosti eno od središč razvoja rudarske tehnike in metalurgije, z njo je bil povezan razcvet mnogih naravoslovnih ved pa tudi splošni kulturni napredek v naših krajih.

Pionirsko obdobje rudarjenja se je v idrijski kotlini začelo po letu 1490, ko so najprej odkrili samorodno živo srebro. Po ustnem izročilu naj bi dragoceno tekočo kovino prvi zapazil legendarni »škafar«, ko je namakal leseno posodo pri studencu. Furlanski in nemško govoreči rudarji so že pred letom 1500 kopali in žgali rudo, vendar je šele najdba bogatih cinabaritnih skladov 22. ju­nija 1508 omogočila razmah del in dvig proizvodnje. Vzporedno s širjenjem rudnika je rasla idrijska naselbina, privabljala okoliški kmečki živelj in dobivala vse bolj slovenski značaj.

V prvih desetletjih so v Idriji gospodarile združbe privatnih podjetnikov, ki niso kaj prida investirali v jamske in površinske naprave. Po podržavljenju leta 1575, ko je rudnik prešel pod neposredno upravo habsburškega dvora, pa je sledila velikopo­tezna razširitev in modernizacija podjetja. Okrog Leta 1600 so bili vsi obrati solidno opremljeni, živo srebro pa je začelo preko Benetk, nemških mest in Amsterdama potovati v Levanto in v Južno Ameriko.

Danes v Idriji pravih rudarjev skorajda ni več. Za njimi je ostala bogata dediščina, ki jo ohranjajo tehniški in kulturnozgodovinski spomeniki, obnovljeni objekti in naprave, etnološke znamenitosti in posebnosti, arhivska dokumentacija, muzejske zbirke, obsežna bibliografija in še marsikaj. Velik del navedene dediščine je na ogled domačim in tujim obiskovalcem.

Ustaljene predstave o Idriji kot rudarskem mestu so v našem času dobile že zgodovinski značaj. Z razvojem novih gospodar­skih panog si je Idrijsko (mesto in občina) zagotovilo zanesljivo preživetje brez »srebrnega studenca«, to dejstvo pa razumljivo prinaša radikalne spremembe tudi v zavesti današnjih Idrijčanov. Tipika včerajšnjega »knapovskega« življenja je nepovratno izgini­la, ohranja pa se trdoživ ponos ob spominu na delo in izročila rudarskih prednikov.

Idrija šteje danes okrog 7000 prebivalcev in kot občinsko središče združuje pristojne upravne, izobraževalne in kulturne funkcije. Mesto ima trdne gospodarske osnove, zlasti sodobno elektrokovinsko predelovalno industrijo, s katero se je odprlo v razviti svet. Prihodnost Idrije zagotavlja tudi razvoj turizma, saj se domači in tuji gostje lahko vedno znova prepričajo, da so resnič­no prišli v mesto naravoslovne, tehnične in duhovne kulture.

Vir: http://www.idrija-turizem.si/sl/idrija-skozi-as/idrija-danes.html