Kočevski Rog

Kočevski Rog (ali tudi samo Rog, nemško Hornwald) je kraška planota, ki je del Kočevskega višavja nad Črmošnjiško dolino, sicer del Dolenjske. Pogorje je del dinarskega gorstva, najvišji je osrednji del s 1099 metrov visokim Velikim rogom, bližnji vrh Pogorelca pa doseže 821 metrov. Predvsem je to območje velikih gozdov, z ostanki Rajhenavskega pragozda, s številnimi divjimi živalmi, predvsem zvermi, od medveda do volka in risa.

Ortenburžani so okrog leta 1350 tam dodatno naselili nemške kmete, Kočevarje. Ti so razvili svoj dialekt. Leta 1941 so se odselili v domove nasilno izseljenih Slovencev okoli Brežic in Krškega. Od takrat je Rog pretežno nenaseljen. V letu 1942 je bil v Kočevskem Rogu nekaj časa sedež CK KPS, IO OF in glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet ter tiskarne in tehnike. Zgrajena je bila vrsta skrivnih bolnišnic in naselje Baza 20, ki je danes, skupaj z dvema bolnišnicama, spomenik in turistična zanimivost. V bližini je edino dolenjsko smučišče Rog-Črmošnjice oz. Gače.

Kočevski Rog je tudi eno od mest, kjer v vsaj petih breznih in jamah ležijo žrtve povojnih pobojev, hrvaški domobrani in ustaši, srbski četniki in slovenski domobranci, ki so po porazu bežali v Avstrijo in jih je britanska kopenska vojska vrnila v domovino. Večja so v zadnjem času tudi urejena in označena. Osrednje simbolno grobišče Pod Krenom ima novo kapelo. ( vir:http://sl.wikipedia.org/wiki/Ko%C4%8Devski_Rog)

Leta 1887 je začel z delom v Auerspergovih gozdovih dr. Leopold Hufnagl. Le redki gozdarski strokovnjaki so s svojim ustvarjalnim strokovnim delom tako močno vplivali na prihodnji razvoj gozdov in gozdarstva na Kočevskem in tudi širše. Zoperstavil se je tedaj splošno uveljavljeni praksi sekanja gozdov na golo in vpeljal izvirno obliko prebiralnega gospodarjenja z gozdovi, pri kateri izbiramo za posek posamično drevje ali manjše skupine drevja, površina pa je stalno porasla z gozdom. Leta 1892 je za Goteniško pogorje, ki je bilo sestavni del Kočevske vojvodine, izdelal prvi gozdnogospodarski načrt. V njem je zapisana znamenita pripomba: "Oddelka 38 in 39 naj se kot pragozd ohranita, zato je tu vsakršna raba prepovedana". Zaradi te odločitve leto 1892 štejemo za začetek aktivnega naravovarstva v Sloveniji. V tem obdobju se je gozdarsko strokovna služba pospešeno razvijala. V prvi polovici 19. stoletja beležimo razvoj steklarstva-glažutarstva, v drugi pa predvsem žagarstva.

Leta 1894 je pričela delovati Roška žaga, ki je bila nekaj desetletij eden največjih lesno - predelovalnih obratov na Slovenskem. Za njene potrebe je bila zgrajena tudi gozdna železnica. Do nje in do cest so les vlačile vprege. Po letu 1848 (zemljiška odveza) so kmetje dobili v last tudi nekaj gozda. Novi lastniki so gozdove zaradi težkih ekonomskih razmer močno izsekovali in tudi prodajali.

Leta 1932 je prenehala obratovati Roška žaga. Obseg sečenj se je na Rogu bistveno zmanjšal. Nekako v tem času je že delovala okrajna gozdarska služba, ki naj bi označevala drevje za posek in izvajala gojitvena dela v zasebnih gozdovih, v gozdovih veleposesti pa izvajala nadzor. Bila je neuspešna zaradi premajhnega števila gozdarjev. Med 2. svetovno vojno je veljala prepoved sečnje. Nekaj let po vojni so bile zaradi obnove države v gozdovih izvedene nenačrtne in obsežne planske sečnje. 1947. leta je bilo za strokovno delo v gozdovih ustanovljeno Gozdno gospodarstvo Kočevje, ki je v različnih organizacijskih oblikah živelo do leta 1993, ko njegovo delo nadaljujeta Gozdarstvo Grča d.d. Kočevje in Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Kočevje. (vir:http://www.kocevje.si/zivljenje-v-kocevju-zgodovina-gozdarstvo)

Naloga: Dijaki predstavijo svoje referate na temo Kočevski Rog, obiščejo Čebelarski center v Podstenicah ter zberejo gradivo o gozdarju Hofnaglu.